Jan 152020

Lahko bi napisal družinska drama. A je bralcu že po prvih nekaj straneh jasno, da je ugriznil v jabolko, iz katerega zna prigomazeti mnogo črvov in kjer se mu zna marsikateri grižljaj zatakniti. Uspavanka je knjiga, ki jo z veseljem priporočam v branje vsem staršem, pa sem obenem prepričan, da jo bodo predvsem mame zelo težko brale in še težje prebrale do konca.

Dojenček je mrtev. Nekaj sekund, pa je bilo vsega konec. Zdravnik je zatrdil, da ni trpel.

Tako se Uspavanka francosko-maroške avtorice Leile Slimani namreč začne. Začne se na koncu in potem plast za plastjo lušči imenitno napisan roman, ki ga boste brali z drhtečimi rokami in za katerega boste veseli, ko ga bosta prebranega odložili. Lahko na koncu pričakujete razodetje, spokoj? Ne povem.

Njej ni uspelo umreti. Znala je samo ubijati. Na obeh zapestjih si je prerezala žile in si zarinila nož v grlo.

Priznam, vse skupaj se bere kot kak tipičen hollywoodski slasher, ampak lahko mi verjamete, da bo roman mestoma slikal tako idilično in popolno podobo čisto običajne francoske družine, da si boste vse skupaj zlahka predstavljali v našem, morda celo v lastnem okolju.. Ona – mlada odvetnica, ki se želi vrniti na delo in ki se mu kmalu popolnoma preda. On – perspektiven glasbeni producent, ki izkoristiti ponujeno priložnost in uspe. Uspešna starša, dovolj denarja, a veliko premalo časa. Adam in Mila – njuna otroka, malce bolehna, malce razvajena in pač čisto tipična otroka, ki pa se čez noč navežeta na varuško, malce čudaško, “marypoppinasto” Louise, ki v družini kaj kmalu najde svoj smisel.

Videti je neomajna. Ima pogled ženske, ki lahko vse razume in vse odpusti. Njen obraz je kot spokojno morje, nihče ne bi mogel zaslutiti brezen, ki so pod gladino.

Louise je popolna. Otroka jo obožujeta in sta vsak dan bolj radovedna in igriva, njihovo stanovanje se po njeni zaslugi spreminja v dom, starša sta srečna in življenje bi težko bilo lepše. A počasi se v popolni maski spokoja začnejo kazati prve razpoke, občasni dvomi, zli duhovi preteklosti, prazni upi glede prihodnosti in bralec lahko zgolj sluti, kako bo prišlo do tragedije, s katero se roman začne.

Slimanijeva ne moralizira, ne pridiga in niti ne secira odnosov. Odlično pripoveduje zgodbo, ki bralcu ne pusti dihati, ga pa prisili k razmišljanju in samorefleksiji. Kakšno je moje življenje, kolikšna je cena uspeha, kakšne odnose gojimo in koliko v resnici vemo o ljudeh, ki jim brezpogojno zaupamo?

Nekdo mora umreti. Nekdo mora umreti, da bomo lahko srečni.

Matic Slapšak

Ti je bilo prebrano všeč?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ti je všeč moj blog? Spremljaj me na ...