Normalni ljudje: Bodoča klasika ali povprečen kliše?

Normalni ljudje so lahko zanimivi in vznemirljivi, lahko pa so pač medli in dolgočasni. Enako velja za knjigo, drugo knjigo Sally Rooney, ki so jo v Veliki Britaniji označili za bodočo klasiko in eno izmed stotih najboljših knjig 21. stoletja. Morda sem pričakoval preveč, morda sem prestar ali pa bo čas pokazal, ali se okoli del Rooneyjeve zgolj kadi, ali je kje tudi kaj ognja.

V knjigi (in kaj kmalu tudi na zaslonih) spremljamo zgodbo dveh irskih najstnikov – Connella in Marianne. Dva svetova, za katera se zdi, da se kot dva magneta sicer privlačita, a se istočasno tudi odbijata. Pravzaprav precej stereotipno … on priljubljen in uspešen, športnik in zvezdnik, želena in vroča roba, ona “grda”, samotarska in neprilagojena piflarka. Po drugi strani on nikakor ni nek tipičen ameriški super šolski športnik, ampak razgledan in inteligenten tip, ki je pripravljen poslušati in pomagati. Tudi ona ni zatežena in živce parajoča, temveč dokaj tipična in ne najbolj samozavestna najstnica.

Res pa je najbolj brihtna od vseh na šoli. Groza ga je ostati takole sam z njo, ampak obenem tudi fantazira, kaj bi ji rekel, da bi naredil vtis nanjo.

Prvi nenavaden preobrat so starši – njegova sočutna mama opravlja slabo plačana gospodinjska dela pri njeni mami. Ta je tipična prezaposlena bogatašinja, ki komaj pozna svoje otroke, kaj šele, da bi jim posvečala kaj svojega dragocenega časa. Vendar sta Connell in Marianne sošolca in kljub vsem razlikam se med njima začne razvijati najprej prijateljski odnos, ki postaja vse intenzivnejši in seveda preraste v intimno razmerje. Razmerje, ki ga želita skrivati. On ne želi, da bi ga povezovali z njo in ona ne želi izpasti kot trofeja.

Jaz si nisem najbolj na jasnem, kaj čutim, je dodal. Po mojem bi bilo v šoli malo nerodno, če bi med nama kaj bilo.
Saj ni treba, da drugi izvejo.

A njuna zgodba se začne zares zapletati šele, ko se oba uspešna dijaka odpravita na študij v Veliki Dublin, kjer se najstnika iz majhnega irskega mesteca, kjer vsakdo pozna vsakogar, znajdeta vsak na svoj način. Connell zelo slabo, medtem ko Marianne zacveti in ona postane tista vznemirljiva luč, ki žari in privlači vse okrog sebe. Njuno razmerje, ki ves čas niha med prijateljstvom in ljubeznijo, je tako vedno znova postavljeno na preizkušnjo. Vrnitev v domači kraj, različna razkritja, zapleti in dramatični dogodki in neprestano merjenje moči, kdo je tisti, ki je v razmerju dveh normalnih in običajnih močnejši. In ni važno, kaj doživljata ne tako daleč stran drug od drugega, v novih (neuspešnih) razmerjih …

Ima ga, da bi se pošalil: Nekoč so me ljudje imeli radi. Nekoč sem bil v šolski nogometni ekipi. Tu se tej šali nihče ne bi smejal.

Zdi se, da bo to Connell, čeprav niti sam ni prepričan v smiselnost in obstojnost njunega razmerja. Vsekakor Marianne postane tista, ki se obnaša vse bolj samouničevalno in, ki ravno tako ne ve, kako daleč si upa ali želi. In čeprav je ena od čudovitih primerjav njunega razmerja zapisana v knjigi, se je meni osebno zdelo, da sta Connell in Marianne kot Forrest Gump in njegova ljuba Jenny … bolj, kot si jo on želi objeti in ji pomagati, bolj ona beži stran od njega in si ne želi normalnega življenja.

Njeno telo je artikel, lastnina, in čeprav so si ga podajali drugi in ga zlorabili na najrazličnejše načine, je vedno nekako pripadalo njemu, od nekdaj, in zdaj ima občutek, da mu ga nekako vrača.

In kaj je pravzaprav tisto, kar me je pri knjigi zmotilo? Stereotipni nastavek in dokaj predvidljivo nadaljevanje. Moteč mi je tudi (najbrž) moderen slog pisanja brez označb dialoga, zaradi česar se kot bralec nemalokrat sprašuješ, ali gre za razmišljanje, spominjanje, pogovor ali morda sanje. Navkljub nekaj zelo močnim mislim in zanimivim izhodiščem, knjiga nima nič takšnega, da bi si jo drznil označiti za eno najboljših knjig 21. stoletja, kaj šele klasiko. Celo zelo težko bi jo uvrstil na seznam najboljših knjig leta, nikakor pa ne morem reči, da knjige ni vredno prebrati. Je, saj boste med branjem veliko razmišljali in zagotovo tudi sodili.

Matic Slapšak

Ti je bilo prebrano všeč?

2 misli o “Normalni ljudje: Bodoča klasika ali povprečen kliše?”

  1. Avatar

    Mene je knjiga pozitivno presenetila. Je pa že res, da sem bila prav zaradi vsega rompompoma okoli nje precej skeptična. Ampak na koncu sem jo z veseljem prebrala. Se pa strinjam s tabo, da se je treba navaditi na stil pisanja aka dejstvo, da dialogi niso označeni.

    1. Avatar

      Tole je sicer mnenje mojega gostujočega pisca, Matica, jaz imam knjigo zaenkrat še na TBR listi 😀 Sem pa slišala zelo deljena mnenja o tej. Morda je zato še vedno na TBR. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja