Maj 122020

Ali kaj bi lahko bilo, če bi bilo? Knjiga ruske avtorice Jane Vagner, Pandemija, je v izvirniku izšla že leta 2011 in takrat napovedala marsikaj, kar se v zadnjih mesecih dejansko dogaja, takrat pa se je zdelo domala nemogoče.

Moskvo in kaj kmalu tudi širšo Rusijo ter seveda Evropo in svet zajame nenavadna, zelo nalezljiva in smrtna oblika gripi podobnega virusa. Ustreznega cepiva zanj nimajo. Zapirati se začnejo šole in vrtci, ljudje morajo ostati v karanteni, določeni predeli so odrezani od sveta. Pešati začnejo mobilni signali, onemogočen je dostop do spleta, posamezne informacije niso niti ažurne, kaj šele točne ali zanesljive. Zdravila ni, primanjkovati začne tudi živil in seveda nastane panika. Na cestah se pojavi vojska …

Novice so se zdaj začele hitreje vrstiti druga za drugo, takoj nad prvim naslovom; prišla sem do besed “V Moski vzpostavili karanteno: mesto zaprto …”

Kako zelo znano zveni vse skupaj, kajne? No, glavni akterki, šestintridesetletni Anji, ki živi urejeno, skoraj idilično življenje, se je kaj takega zdelo nepredstavljivo. Vse to je nekaj, o čemer je brala v knjigah ali pa gledala v apokaliptičnih filmih. In skoraj čez noč se Anjino življenje, ki ga živi v prijetni hiši v predmestju Moskve z najstniškim sinom Mišem in možem Serjožem, spremeni, poruši kot hišica iz kart … za seboj morajo pustiti vse in oditi, zbežati. Pred neznanim.

Na Japonskem je sedemsto tisoč bolnih, Kitajci sploh niso objavili statistike, Avstralci in Angleži so zaprli meje … New York, Los Angeles, Chicago, Houston, vsa velika ameriška mesta so vzpostavila karanteno in tudi cela Evropa je v riti, to je torej to, na kratko …

Beg proti koči na jezeru Vongozero v bližini rusko-finske meji bi bil v izrednih razmerah seveda že sam po sebi nevaren. Pustolovščina, ki pred preizkus sama po sebi lahko postavi še tako urejene odnose v družini. A Anjina družina nima najbolj urejenih odnosov, kar se začne kaj hitro kazati. V vsaj na videz usklajen zakon najprej vstopi Serjožev oče Borja, malce čudaški matematik, ki se je prelevil v neustrašnega pustolovca. V noči pred odhodom Serjoža izgine in v obkoljeno Moskvo odide po bivšo ženo Iro in njunega otroka Antoška.

Kemija med obema ženskama je eksplozivna, saj je več kot očitno, da veliko poglavij iz preteklosti pač ni zaprtih … Tej kombinaciji dodajte še družino iz sosednje hiše, s katero se ne razumejo najbolje, na poti se jim bolj po naključju pridruži še en par, ki Anje nima posebej v čislih in nato še vidno utrujeni in zmedeni zdravnik. Anja si neštetokrat očita materino smrt, si nemalokrat smrt želi tudi sama in se spopada tudi s tem, kako bodo te izredne razmere in njihov beg vplivali na sina Miša, ki prehitro odrašča.

… srečali sva se iz oči v oči, in čeprav ni rekla ničesar drugega, mi je že ob tem pogledu postalo jasno, da bom le težko izpolnila obljubo in postala njena najboljša prijateljica.

Njihovo pot ovirajo cestne zapore, sneg in hud mraz, pomanjkanje goriva in seveda vse bolj napeti odnosi. Kaj, ko ti enkrat grozi smrt, posilstvo, smrt v mrazu sredi ničesar? Pridejo trenutki, ko ne veš več, komu zaupati in pozabiš na to, kaj pomeni biti človek. Pomagati drugim ali najprej poskrbeti zase? Ostati človek ali postati nekdo drug?

Navkljub vsem težavam in grožnjam se tej nenavadni bežeči druščini nekako posreči premagovati vse ovire. Predvidijo, kdo je vreden zaupanja, napolnijo rezervoarje z gorivom, ko so tik pred tem, da nekje obtičijo, uspešno se izogibajo plenilcem, čeprav na poti srečujejo še topla trupla in v vsej zmešnjavi in paniki se jim skoraj nič ne zgodi. Ne pozabimo niti na smrtonosni virus, ki je ohromil celo državo in se mu ravno tako uspešno izogibajo. Poglabljajo se seveda razpoke med njimi in bralca iz strani v stran bolj zanima, kdaj bodo glavni akterji začeli orožje dvigati en proti drugemu.

“Nikoli več ne naredi tega, jasno? Ne odločaj namesto mene.”

Konec je … srečen. Recimo. Ne vemo. Konec obvisi v zraku in je zelo nedorečen. Dve leti po tem romanu je avtorica izdala nadaljevanje z naslovom Živi ljudje, posneta je bila tudi TV-serija. Napet, berljiv in na prav nobeni točki dolgočasen triler bi se pred desetimi leti bral kot futuristična blodnja, danes pa ga lahko dojemamo kot malce bolj napihnjeno zgodbo vsakdana. Priznajmo sicer, da nam je do tako ponorelega stanja manjkal še kakšen korak, morda dva, po drugi strani pa se lahko v strahu vprašamo, če ni vse skupaj odlična (in obenem tragična) napoved nečesa, kar nas čaka v bližnji prihodnosti.

Matic Slapšak

Ti je bilo prebrano všeč?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ti je všeč moj blog? Spremljaj me na ...