Jun 092020

Skandinavija ima novo (žensko) literarno zvezdo – že uveljavljenima Camilli Lackberg in Viveci Sten se je pridružila Kristina Ohlsson. Ljubitelji napetih kriminalk pa smo dobili novega literarnega junaka – Martina Bennerja. Prvi dve knjigi iz serije o Martinu sta že prevedeni v slovenščino in ker sta povezani, tokrat pišem o prebranem v kompletu – Zakopane laži in Izrečene laži.

Kdo je Kristina Ohlsson?

Švedska avtorica je pred pisateljsko kariero počela marsikaj, kar jo je navdahnilo in ji omogočilo tudi določen vpogled v delovanje takšnih in drugačnih struktur. Po izobrazbi politologinja je bila npr. zaposlena pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, švedski obveščevalni službi, na švedskem ministrstvu za zunanje zadeve, bila pa je tudi predavateljica na visoki šoli za obrambo. Sam sem nanjo postal pozoren, ko mi je hči priporočila knjigo Stekleni otroci, napet in drugačen roman za otroke. No, Ohlssonova je navdušila in prepričala tako kritike kot bralce s prvencem Nezaželeni, pot med literarne zvezde pa si je resnično utrla s serijo o Martinu Bennerju.

In kdo je Martin Benner?

Uspešen, postaven, ambiciozen, zaželen. Detektiv, policist? Ne, odvetnik. Odvetnik, ki ima tako rekoč vse – ugledno pisarno, prestižen avto, razkošno stanovanje, veze na pravih položajih, dovolj znanja in (pre)drznosti. Moški, ki se enako težko upre privlačni ženski in vroči avanturi za eno noč ali pa poklicnemu izzivu. Tu pa tam mu na vest potrka Belle, nečakinja, ki jo je po smrti njenih staršev (sestre in njenega moža) posvojil in jo vzgaja kot lastno hči. Ne bi bil presenečen, če se avtorica na neki točki ne bo lotila tudi skoka v preteklost in raziskovanja, ali ni bila tudi ta nesreča kaj več kot le nesreča? In tu je seveda še Lucy, privlačna in ognjevita Martinova sodelavka, ljubimka, pogosto glas razuma in nekakšna varnostna mreža.

In čeprav je treba Ohlssonovi priznati, da sta obe knjigi napisani v maniri najboljših iz žanra, saj kljub nekaterim banalnostim in privzdignjenim obrvem knjige preprosto ne moreš odložiti, dokler ne prideš do konca, ves čas ostaja prisotna neka skepsa. Sam sem takoj pomislil na Harlana Cobena in njegovega Myrona Bolitarja, bivšega perspektivnega košarkarja in nato managerja, ki se po spletu naključij s svojimi strankami vedno zaplete v preiskovanje kakšnega nenavadnega zločina. In čeprav je treba priznati, da je bolj logično, da v odvetniku tli neka raziskovalna iskrica, s pomočjo katere odkriva resnico (ali jo pač prikriva), nam je vsem bolj ali manj jasno, da to pač ni delo odvetnikov.

Bobby, na policijo morate. Odvetnik sem, ne preiskovalec. Jaz …

Zakopane laži in Izrečene laži

Kaj se torej zgodi z našimi junakom Martinom Bennerjem? Sprva se bo bralcu zazdelo, da je v roke vzel tipično noir kriminalko, kjer imamo uspešnega moškega, blizu čudovito žensko in potem na vrata potrka nekdo, ki mu ne moreš reči ne (čeprav bi mu moral) in za katerega veš, da ti bo življenje obrnil na glavo (ter upaš, da boš glavo obdržal). Bobby T. je oseba, ki potrka in Martina najame, da razišče in razvozla nenavadno usodo njegove sestre, Sare Tell oz. Sare Teksas. Petkratne morilke, ki je sama priznala umore, a je bila obenem nedolžna in ki je tik pred sojenjem iz vrtca ugrabila lastnega sina in se nato vrgla z mostu.

Takoj prepoznam zahteven primer. V trenutku, ko sem prvič videl Bobbyja, se mi je zbudil slab občutek. Ni me motilo, kakšna oblačila je nosil in da je smrdel kot stara tobačna tovarna. Ne, izdal ga je izraz v očeh. Njegove oči so bile kot dva stara svinčena naboja. Čisto črne.

V Zakopanih lažeh se Ohlssonova (in Benner, seveda) ukvarja predvsem s Saro Teksas, čeprav mu že Bobby namigne, da je vse pravzaprav povezano s Sarinim sinom Miom, ki je ključ do marsičesa. In če se sprva zdi, da še avtorica sama ni vedela, v katero smer naj zapelje zgodbo in je tudi Martin precej neodločen ter vse skupaj jemlje z levo roko, se mreža laži hitro splete in začne zategovati, najtesneje prav okoli Martinovega vratu.

A pravzaprav nisem vedel, v kakšno igro so me zvlekli. In – najpomembnejše – nisem se zavedel, da nisem eden od igralcev.
Bil sem le figura na šahovnici.

Martina in Lucy pot raziskovanja iz Švedske popelje vse do Teksasa, kjer je imel Martin očeta in kjer je kratko obdobje deloval kot policist, vmes pa postopoma odkrivata, kdo je kdo in komu lahko zaupata. Policistom – ne doma, ne v ZDA, vsekakor ne. Sarini družini in njenim prijateljem – morda še, čeprav oni ne zaupajo njima. Zaupnikom, lokalni švedski mafiji, lastni družini, ljubimkam, en drugemu – vse je postavljeno pod velik vprašaj. Nenazadnje se izkaže, da vsi pač niso tisto, kar pravijo, da so. In potem je tu še Lucifer, mistični vodja mednarodne kriminalne združbe, ki ji je z vzdevkom Lotos pripadala tudi Sara.

Polno preobratov, razkritij in vedno več vprašanj, za katera se zdi, da Martin ne bo dobil odgovora. Kakšne in čigave laži so zakopane, vam pač ne izdam. Knjigo boste morali prebrati do konca in potem se vam bo najbrž zgodilo enako kot meni – v roke boste hoteli in morali vzeti nadaljevanje – Izrečene laži.

A to vročično dogajanje se je z obiskom Teksasa končalo. Svarim vas, da je zgodba, ki vam jo bom zdaj povedal, veliko hujša. Veliko temačnejša. Ne gre več za Zakopane laži. Zdaj bi rad govoril o Miu.

Martin je nenavadno usodo Sare Teksas razvozlal, a je postavljen pred nov izziv – najti mora njenega sina Mia. In sledi nov krog raziskovanja, umorov in bremen na njegovih plečih. Vse bolj v krizi je njegov že tako krhek in negotovo odnos z Lucy, vse zakopane laži bodo privrele na dan in začele glasno odmevati. Martin vse bolj ugotavlja, da je njegova usoda vse bolj podobna Sarini – na svoji poti raziskovanja in odkrivanja za njim ostaja vse več trupel z njegovim podpisom. Martin počasi odkriva, kdo je Lucifer, kdo in kje je Mio, vmes razkrije še policista Didrika in njegovo vlogo pri vsem skupaj, tisto najbolj pretresljivo pa je razkritje, kdo pravzaprav je on sam in kako ter zakaj se je znašel v tej zgodbi.

Ker nisem vedel, kaj naj rečem, sem molčal. To norost sva moral akončati. Znebiti sva se morala stvaritelja te more, Luciferja.

Pri samem podajanju zgodbe je v obeh knjigah dodana vrednost to, da kot vezno besedilo, pregled in napoved služi pogovor Martina z novinarjem oz. novinarko, ki jima želi zaupati svojo zgodbo v necenzurirani različici. Morda ju ne boste prebrali na dušek, vsekakor pa boste knjigi zelo težko odložili in mirno zaspali.

Matic Slapšak

Ti je bilo prebrano všeč?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ti je všeč moj blog? Spremljaj me na ...