Sep 102020

Knjiga Jež in samotni občutek je nenavadna. Roman o samoti, soočanju z njo in s tem povezano tesnobo. Roman o želji po spremembi, po prijateljstvu. Vsekakor ena tistih knjig, v kateri se marsikdo najde, zagotovo pa jo bo vsak razumel po svoje.

Najbolj nevsakdanje pri vsem skupaj je, da – kot nam pove že naslov, se z občutki samote spoznavamo skozi oči ježa. Nizozemski pisatelj Toon Tellegen slovi po tem, da v svoja dela, ne glede na to, ali so za odrasla ali otroke, v glavno vlogo postavi živali, ki se morajo znajti v njim neznanem in nerazumljivem svetu človeških tegob. V slovenščino imamo tako prevedena tudi njegova dela “Čriček in temačen občutek”, kjer se mora čriček spopasti s potrtostjo, “Sredi noči”, kjer se mnoge živali borijo z nespečnostjo, medtem, ko je “Kitov vrt” namenjen mlajšim bralcem in ima zelo pozitivno naravnano besedilo. Prav vsa besedila so poetična ter hkrati preprosta in zelo filozofska, saj v sebi nosijo ogromno sporočilnost.

Jež je samotar in mu ta samota prija. Dokler nima nekega jesenskega dne dovolj in se odloči napisati pismo, s katerim bo druge živali povabil k sebi na zabavo. A še preden pismo odpošlje, se začne jež spraševati in dvomiti v to odločitev. Ali sploh zna prirediti zabavo? Kako sploh izgleda zabava, saj še na nobeni ni bil, saj ga nikoli nikamor ne povabijo. Kaj se tam je in kaj pije, o čem se pogovarja in kako se pogovor sploh začne? Koga povabiti in koga ne, ali je kdo s kom sprt in ne bo hotel priti in ali bo morda pozabil koga povabiti. Lahko rečemo, da so to klasična vprašanja, s katerimi se spopadamo, ko vabimo družino na nedeljsko kosilo, prijatelje na piknik ali pa premišljujemo, ali bi se odzvali vabilu na kakšen posloven dogodek.

Jež tako kaj kmalu pride do spoznanja – čeprav že v naslednjem hipu tudi v to ni povsem prepričan, da ne ve, če si zabave res želi. Ker si jo morda želi samo zato, da bi se prepričal, da si je v resnici ne želi. In da je samota čisto dobra stvar, čeprav bi vseeno kdaj imel družbo.

Tedaj je jež pomislil na nekaj, o čemer sta se nekoč pogovarjala z mravljo: na smrt. Tudi ta je bila nekaj majhnega, morda celo najmanjšega in najneznatnejšega od vsega.

In tako si začne jež predstavljati, kdo bi se zagotovo udeležil zabave in kaj bi katera od povabljenih živali počela. Nabor je zares širok in živali, ki si jih jež predstavlja, kako pridejo k njemu na zabavo, so si zelo različne. Samotarke, kot je on, prave »žurerke«, nastopačice, tiste, ki delajo škodo, v nedogled filozofirajo, pa seveda tisti, ki vse pojejo in popijejo in se pri tem ne ozirajo na nikogar, takšni, ki želijo biti v središču pozornosti in vsako zabavo spremenijo v svojo, nikoli zadovoljni in še bi lahko naštevali. Odpre se nam res nenavadna paleta živali, ki pa jo seveda spet zlahka preslikamo v naš, človeški, svet. V tem njegovem razmišljanju sta zvezdi stalnici pravzaprav želva in polž, dve zelo počasni živali, ki utegneta na zabavo priti, ko je bo že zdavnaj konec. Morda bi njun dialog lahko primerjali z osebama, ki se na zabavo odpravita skupaj, ki ne moreta en brez drugega, pa sta ves čas sprta. Tak klasičen zakonski prepir …

Sove ne bo na obisk, je ponovil jež, in si obljubil, da ne bo mislil na obstoj in še manj na smrt. Radoveden je bil, ali mu bo uspelo.

Knjiga je seveda imenitno ogledalo vsakemu od nas in vsem skupaj. Kaj smo kot družba in kakšni smo kot del nje? Kam v družbi sploh sodimo in na kakšen način izbiramo družbo, katere del smo? Sploh želimo biti njen del? Filozofska samorefleksija skozi oči ježa. Prav nikoli si nisem mislil, da me bo razmišljanje enega ježa tako zelo prevzelo …

Matic Slapšak

Ti je bilo prebrano všeč?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ti je všeč moj blog? Spremljaj me na ...