Gospodar muh: Strašljiv prikaz krhkosti hierarhije in družbe

Roman Williama Goldinga, Lord of the Flies,  že od izida leta 1954 vzbuja veliko pozornosti in danes velja za kultnega, med branjem pa se vam bodo zagotovo porodile številne reference (Stephen King, Iron Maiden). Sam sem bral izvirnik, knjiga vam je na voljo tudi v slovenščini (Gospodar muh), pobrskate pa lahko tudi za kar dvema filmskima adaptacijama.

Kdaj točno se roman dogaja, je neznano, jasno je zgolj, da po drugi svetovni vojni in v nekem vmesnem času, ko je cel svet trepetal pred tretjo. Letalo strmoglavi in edini preživeli so skupina britanskih fantov, starih med šest in dvanajst let. Tisti večji so del zbora, sicer pa se ne poznajo. Sprva jim seveda ni jasno, kaj se dogaja in kje so, zato pobudo kmalu prevzamejo najstarejši – Ralph, Jack in Piggy. (uporabljam izvirna imena, ker ne vem, kako so bili prevedeni v slovenščino). Prvi izziv je seveda pomiriti najmlajše (Liluns) in potem raziskati, kje sploh so.

Ralph in Jack ne potrebujeta veliko, da ugotovita, da so se znašli na neposeljenem otoku nekje sredi morja oz. oceana, ki je poln nenavadnih roza skal, z nekaj prepadi, na srečo pa tudi izvirom sladke vode in obiljem sadnih dreves. Otrokom je sprva ideja, da so se čisto sami znašli na osamljenem otoku, strašljiva, potem pa kmalu ugotovijo, da se pravzaprav lahko brezskrbno zabavajo in tako rekoč počnejo, kar želijo. Starejši (Biguns) seveda hitro vidijo, da to ne bo šlo in zato vzpostavijo hierarhijo. Vsaj navidez.

Za vodjo izberejo Ralpha, za katerega se zdi, da je najbolj preudaren in odgovoren, poleg tega ima ob sebi Piggyja, debelušnega in astmatičnega očalarja, ki se vsega boji, a je, kot se izkaže kasneje, glas razuma. Njegov nasprotnik, yang njegovemu yinu, je Jack, ki se, čeprav nerad, sprijazni s porazom. Hitro določijo pravila – govori lahko tisti, ki ima v rokah velikansko školjko, s katero Ralph skliče zbor. Zgraditi morajo zatočišča in poskrbeti za ogenj nekje na najvišji točki otoka, da ga bodo lahko ladje, ki bodo plule kje blizu, opazile.

Težko govorimo o kakršnikoli idili, saj je med fanti ves čas neka napetost. Ralph in Jack se šopirita, Piggy je predmet posmeha, mlajše začne počasi preplavljati strah, večji uživajo v vlogi »odraslih«. Raj se kmalu začne spreminjati v pekel. Jack s svojimi pribočniki začne skrbeti predvsem za meso (na otoku so divji prašiči) – hočejo loviti, ubijati, čutiti kri, veliko manj pa za ogenj, kar poskrbi za nemalo prepirov med njim in Ralphom. Piggy postaja vedno bolj paničen, saj vidi, da se Jacka polaščajo divjaški demoni in postaja vse bolj neukrotljiv, Ralph pa si želi idile in organiziranega reda, ki pa je nemogoč.

Najmlajše je strah, saj se jim zdi, da ponoči naokrog hodi zver (Beast), ki jih bo požrla, imajo nočne more in v nekem trenutku na otoku pristane padalec, ki ga je sestrelilo sovražno letalo. Po spletu nesrečnih naključij se s padalom zaplete v drevo in podleže poškodbam. Otroci potrebujejo kar nekaj časa, da ga najdejo, za nameček je to v temi, veter pa uprizori grotesken prizor, v katerem se »zver« dviguje in spušča, kar oni seveda dojamejo kot grožnjo, sploh ker v vsem skupaj ne prepoznajo padala in človeškega trupla, temveč nenavadno in precej strašljivo kombinacijo. Zver.

Kill the beast! Cut his throat! Spill his blood!«

In tako kot je v navadi v takšnih knjigah, že tako krhek sistem razpade na koščke. Sledi niz bolj ali manj nesrečnih dogodkov, ki odlično pokaže izprijenost posameznika, ki ima (pre)moč in podporo množice, ki je v trenutkih nemoči sploh ni težko prepričati in pridobiti na svojo stran. Divji lov, živali in ljudi, igra oz. ples, ki to ni več, kraje in grožnje, umori in smrti, ogenj in … konec. Kaj bo vstalo iz pepela? Predvsem opomin, kako krhek je lahko red.

Matic Slapšak

Ti je bilo prebrano všeč?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja