Četrtkov klub za umore: upokojenci v vlogi detektivov

Matic je tokrat bral, prebral in ocenil knjigo Četrtkov klub za umore (Richard Osman).

Zadnjih nekaj let so upokojenci tisti, ki navdušujejo v literaturi – stoletnik, Ove, Britt-Marie, Hendrik Groen in še bi jih seveda lahko našli. Že tako pestri druščini pa se je pridružil še kvartet iz naselja starostnikov Sončni gaj. Kombinacija britanskega humorja, hudomušnih in včasih filozofsko razpoloženih upokojencev ter tistega glavnega – umorov. Pravzaprav kombinacija, ki zagotavlja berljivo in neodložljivo branje.

Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron. Prva je skrivnostna kolovodja nenavadne četverice, druga je tiha in umirjena, a zelo čuječa miška, ki klasičen zapis »razbije« z dnevniškim zapisom oz. opažanjem, potem je tu še psiholog in pa bivši glavni sindikalist. In če se ostali upokojenci ukvarjajo s kartanjem, kvačkanjem, sprehajanjem, bolščanjem v zid ali TV, prepiranjem, čenčanjem, naša druščina koplje po starih, pozabljenih primerih in se jih trudi rešiti. Vsak od njih ima svoja desetletja bogatih izkušenj in zanimivih poznanstev, na katere se lahko obrnejo za kakšno uslugo. Lahko bi rekli, da jih nihče ne jemlje prav resno, a je treba obenem priznati, da znajo odlično odigrati, da so tisti stereotipni, napol dementni in s smrtjo sprijaznjeni upokojenci, ki le še čakajo zadnji dan.

»Za hip je zavladala tišina in zaslišala se je neuglašena simfonija žvižgov, ko so nekateri povečali glasnost slušnih aparatov, drugi pa so jih izključili.«

Vse se seveda spremeni, ko v njihovem idiličnem naselju Sončni gaj pride do umora. Oziroma je umorjena oseba, ki je povezana s samo gradnjo njihovega naselja, gradbinec Tony Currano. Vsi so videli spor in jasno je, kdo je glavni osumljenec. Sploh, ker se kmalu izkaže, da je po zaslugi njegove smrti bogatejši za nekaj milijonov. A kaj, ko kmalu zatem umre še glavni osumljenec prvega umora, investitor in bogataš Ian Ventham. Kdo in zakaj bi ubil njega, ali sta umora sploh povezana, kakšno vezo ima z vsem tem odkrito okostje na (in ne v) krsti in kako lahko pomaga dvajset let stara fotografija?

»Morilec na pult odloži fotografijo. Sveža Toyjeva kri medtem oblikuje obrambni jarek okrog kuhinjskega otoka iz orehovine.«

Zgodba se pošteno zaplete in nas v maniri Agathe Christie nemalokrat spelje na napačno pot in do točke, ko so osumljeni (sploh v primeru drugega umora) tako rekoč vsi. Policistka Donna, sicer pridružena članica Četrtkovega kluba za umore in njen nadrejeni, inšpektor Chris Hudson, tavata v temi in sta vse bolj obupana, saj sta vse bolj odvisna od dognanj upokojenske četverice.

»Priznati mora, da so mu njegovi člani pri srcu. Z veseljem z njimi pije čaj, jé torte in neuradno klepeta. Všeč mu je valovita pokrajina okoli naselja in širno nebo nad njim. Ga mogoče izkoriščajo? Skoraj zagotovo, ampak za zdaj dobiva veliko v zameno. Bi bilo videti zelo napačno, če bi se izvedelo? Bi, a saj se ne bo.«

Nič ni čisto tako, kot se zdi. Vsak lik ima svojo zgodbo, tudi kaj zamolčanega, kar seveda poskrbi za seme dvoma pri ostalih (ali pri bralcu) in tu je še kopica stranskih likov –  nune, duhovniki, ki to niso, lokalni prebivalci, različni poslovneži, pa seveda drugi upokojenci s svojimi nenavadnimi in včasih celo čudaškimi razvadami, za katere pa imajo svoje razloge. Lahko bi rekli, da so vsem skupni grehi in dolgovi iz preteklosti.

»Peta slika je bila skupinska. Sprva nismo bili prepričani, ljudje se v petdesetih letih močno spremenijo.«

Na srečo – glede na to, da je likov res veliko, ravno tako veliko pa je stranskih zgodb, je roman pisan tekoče in s tempom, ki vam nekje od polovice dalje ne bo dovolil, da bi knjigo odložili. Konec, ki to pravzaprav ni, saj nemalo vprašanj ostane brez odgovorov, vas bo seveda presenetil. In glede na to, da gre za prvega iz serije, bom nestrpno pričakoval naslednje prigode in nezgode Četrtkovega kluba za umore.

Matic Slapšak

Ti je bilo prebrano všeč?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja