Objavljeno Komentiraj

Smrt ni hec: O najstniškem spopadanju s samomorom

Matic je tokrat seciral knjigo Smrt ni hec (Karl Modig).

Smrt ni hec je knjiga, ki morda ni primerna za te čase, pa je po drugi strani kot nalašč za te čase. Kaj nam večini dela ta korona, je jasno vsem – meša se nam! Tako in drugače. No, ampak knjiga Smrt ni hec pravzaprav nima prav nobene veze s korono.

Glavni akter je Josef Koroljev, ki je sicer bore malo časa užival v brezskrbnem študentskem življenju s starejšima sestro in bratom, a ravno dovolj, da mu je tak način življenja postal všeč. Skakanje iz ene postelje v drugo, popivanje, druženje s prijateljem Bjornom in številnimi prijateljicami in znankami (za eno noč), tu pa tam kakšen stand-up nastop in to je bilo to. Kdaj in v kakšnem stanju se je vračal domov, ni nikogar zanimalo. Vse do usodnega dne, ko so brata Aleksandra našli mrtvega …

Pač nisem hotel več ostati tam in razmišljati, kako neumno je bilo, da sem spal z njo. Včasih je slabe stvari najbolje pustiti za seboj.

Josef si stanovanje sedaj deli le še s sestro Natašo, očitno perspektivno slikarko, ki je padla na dno brezna obupa. Cele dneve leži v postelji, joka ali tudi to ne, pije kakav in le redko jé ter gleda Disneyjeve risanke s srečnim koncem. Ker imajo ne glede na vse srečen konec. Josef po drugi strani življenje zajema še z večjo žlico, pa čeprav tudi njemu postaja jasno, da prav dolgo tako ne bo šlo naprej. Spremljamo ga skozi številne spomine, nesmiselne prepire s staršema, pretirano skrbno mamo in očetom, sovjetskim disidentom, ki sedaj na Švedskem serijsko piše kriminalne uspešnice in vse bolj se zdi, da je devetnajstletnik vse bolj izgubljen na komaj dobro začeti vožnji skozi življenje. Edina oseba, za katero se zdi, da iz njega izvabi dobro in njegov pravi jaz, je sestra Nataša …

Začne se kot majhen trzaj v njej. Nato še eden. Še več. Drobni trzaji postanejo veliki. Vsa se trese in jok se zareže skozi temo. Objamem jo in si zaželim, da bi vedel, kaj reči.

Njegova kariera stand-up komika ima več padcev kot vzponov. Na nastopih je pogosto opit, izgublja rdečo nit in smiselnost pančev, odziv je mlačen, vsebina prežeta z obupom in samomorilskimi izjavami. Razlog je jasen – brat Aleksander je bil tisti »ta smešni«, ki mu je hotel Josef vedno slediti in biti vsaj tako dober. Aleksander je bil tudi tisti, ki se je na njegovih nastopih vedno smejal najglasneje. In sedaj ga ni bilo več. Ampak, če nič drugega, kot plačilo dobi kupončke za pivo, kar je tudi odlično.

Vrsta. Pijani najstniki. Nelagodje. Bjornu naklonim kaj-počneva-tukaj-pogled. Vrne mi mečkala-se-bova-z-najstnicami pogled.

Potem pa pride do spremembe. Najprej se v življenje začne počasi vračati sestra Nataša, Josef pa nepričakovano dobi zaposlitev in sicer mora biti pomočnik sedemletni deklici Ofeliji, ki je, če nič drugega, zagotovo hiperaktivna in potrebuje nekoga ob sebi. Nekoga zanesljivega, ki ji bo znal prisluhniti, jo umakniti in umiriti ter jo zavarovati. In zdi se, da prek Ofelije Josef začne kompenzirati vse tisto, kar je zamudil pri starejšem bratu.

»Zahihita se, ko pritisne palec ob mojega, in počutim se kot nekakšen klišejski stric, a ji vseeno razkuštram lase.«

To ni knjiga, ki bi ponujala nasvete, kako se soočiti s samomorom. To je knjiga, ki vsaj po mojem mnenju zelo realno prikazuje, kako se običajni ljudje (sorojenci, starši, …) soočijo z nečem tako tragičnim in seveda nepričakovanim. Priznam, da sem se bal, da bo tudi Josef v nekem trenutku obupal … ampak ne, to je knjiga tudi o tem, kako se življenje nadaljuje, četudi se je eno življenje končalo. Ni preprosto in ni lahko, je pa mogoče.

Matic Slapšak

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja