Objavljeno Komentiraj

Knjižničarka iz Auschwitza: Ganljiva zgodba o ljubezni do knjig in do življenja

Matic je bral: Knjižničarka iz Auschwitza, Antonio Iturbe

Težko je pisati o knjigi, ki se vrti okoli življenja najstnice v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Še težje je bilo to knjigo odložiti, saj je polna modrosti, ki te navdihujejo, da na življenje gledaš drugače. Tako rekoč nemogoče pa je razumeti, kako je lahko knjiga tako polna optimizma in vedrine, kljub temu da zelo nazorno slika vse grozote, ki so se odvijale.

Auschwitz še danes zveni ne le kot žaljivka, ampak predvsem kot grožnja. Ali kot avtor v epilogu zapiše … Čez Auschwitz se morate sprehoditi sami, slišati veter vseh tistih, ki so tam umrli. Začutiti mrakobnost tega kraja, kjer se je odvilo bržkone eno največjih grozodejstev ne le druge svetovne vojne, ampak človeške civilizacije. Tudi v tej knjigi bo bralec lahko spoznal, kako sistematično in strogo načrtovano je potekalo vse skupaj, kakšna je bila vloga doktorja Josefa Mengeleja, ki ga tukaj lahko označimo le za stranski lik, a je bil seveda mnogo več kot to.

Zdravim ljudem vbrizgava bakterije tifusa in potem opazuje, kako se razvija bolezen. Skupino redovnic iz Poljske je tako dolgo obseval z rentgenskimi žarki, da so bile vse opečene. Pravijo, da fante sili v spolne odnose z njihovimi sestrami dvojčicami, saj ga zanima, ali bodo rodile dvojčke. Kako ogabno!

Glavni lik je »knjižničarka iz Auschwitza«, 14-letna Dita Kraus oziroma Dita Polachova, kot je bilo njeno pravo ime. V Auschwitz je prišla z mamo in očetom, iz rodne Prage, kjer ji je v spominu živo ostala slovita astronomska ura, pred tem so nekaj živeli v temzinskem getu, iz Auschwitza so šli še naprej v Hamburg in nato še v Bergen-Belsen, kjer si je Dita barako na kratko delila s še eno judinjo, Anno Frank. Središče zgodbe je pravzaprav Blok 31, ki ga je v koncentracijskem taborišču vzpostavil Fredy Hirsch in znotraj katerega se je dogajalo vse tisto, kar se v taborišču, tovarni smrti, ne bi smelo – šola, knjižnica, igre, pevski zbor (vodil ga je Ota Keller, kasneje in vse do smrti Ditin mož) in celo veselje.

Tam je kakšnih dvajset skupin otrok, vsaka ima svojega učitelja. Vsi so nagneteni v enem prostoru in pouk poteka šepetaje, da zgodba o desetih egiptovskih nadlogah ne bi rušila ritma poštevanke.

Dita Kraus je pogumno dekle. Ve, da tvega v vsakem trenutku, ko »vodi« knjižnico, na skrivaj bere, občuduje »žive knjige« in sanja o tem, kako bo življenje nekega dne spet normalno in običajno. A ve tudi, da je vsak dan darilo. Vsak trenutek, ko prebira Grofa Monte Christa, čeprav ne razume niti besedice francosko, je podarjen. Vsaka »slaboumna« šala dobrega vojaka Švejka, ki se na samosvoj način norčuje iz nesmisla vojne, je sončni žarek. In čeprav si Dita želi, da bi bilo njene življenje normalno, pač ni. Tu so bolezni, lakota, okrutni pazniki, v klasično glasbo zaljubljeni doktor Mengele, električna ograja, samokolnice s trupli, tu je dim …

Od krikov pretekle noči ni ostalo nič, samo gluha tišina. Taborišče je opustošeno, vse je tiho, kot v grobu. Po tleh ležijo poteptani klobuki, ta je zapuščen plašč, vsepovsod se valjajo prazne menažke.

Noč na 8. marec 1944, ko so nacisti v eni noči v plinskih celicah pobili 3792 taboriščnikov in jih upepelili. To noč je umrl tudi Fredy Hirsch, disciplinirani učitelj, ki se zlepa ni predal in je bil gibalo pozitivnega mišljenja v taborišču. Hirscheva smrt sicer ostaja uganka, sploh za Dito, ki ne verjame, da si je priljubljeni učitelj sam vzel življenje in se predal. V knjigi mrgoli zanimivih stranskih zgodb, prepovedanih ljubezni, spretnega odporniškega gibanja, precejšnje iznajdljivosti taboriščnikov v nečloveških razmerah, cvetoče trgovine, žalostnih in celo nekaj srečnih usod, vseprisotna pa je misel, kako pomembne za človeštvo so knjige. Tudi misel »Knjige so izjemno nevarne, saj ljudi spodbujajo k razmišljanju – zato jih vsi diktatorji preganjajo.« je žal brezčasna.

Nihče si ne želi, da bi se kaj takšnega, kar so preživljali milijoni v Auschwitzu in mnogih drugih taboriščih, ponovilo. Pa vemo, da se je, tudi v naši neposredni bližini in da se na tak ali drugačen način dogaja še danes. Žal se ljudje bolj malo naučimo tudi iz najbolj groznih napak. Ali človeštvo drvi v podobno katastrofo in kako se bomo odzvali nanjo, se z njo spopadli? Zdi se, da imamo težave že z manjšim in lažje obvladljivim zlom. Zgodovina se ponavlja, a ne želimo si, da bi naslednje generacije brale podobne knjige o dogajanju v času, ki ga živimo mi. Tudi za to so knjige in branje še kako pomembne – naše zatočišče, naše okno v svet, opomniki, učitelji in sopotniki.

Matic Slapšak

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja