Objavljeno Komentiraj

Mož, ki je umrl: Kriminalka, ob kateri se boste krohotali in si grizli nohte

Gostujoči pisec, Matic Slapšak, je bral nenavaden kriminalni roman z obilo nepredvidljivimi zapleti, trpkim humorjem in, gobami. Mož, ki je umrl, Antti Tuomainen.

Smešna kriminalka, ki ji težko rečemo skandinavska, ker je finska. Finci imajo za te stvari nenavaden smisel, naj bo za humor ali kriminalko, ampak če vam je pri srcu Arto Paasilinna in njegove »zblojene« knjige, v katerih se seveda skriva veliko življenjskega, potem tudi s Tuomainenom ne boste zgrešili.

Zaplet je preprost in nenavaden – uspešen lastnik gobarskega podjetja, ki zares odlično posluje z Japonsko, še ne štiridesetletni srečno poročeni Jaakko Kaunismaa izve, da umira. Meni nič, tebi nič mu zdravnik pove, da je njegovo telo prežeto s toksini, kar pomeni, da ga nekdo (najbrž) načrtno zastruplja že nekaj časa in da je vprašanje dni, tednov, nikakor pa mesecev ali let, kdaj bo umrl. Jaakko je seveda šokiran – še ne tako dolgo se mu je zdelo, da je njegovo življenje popolno. Pod vplivom čustev, ki ga preplavljajo ob novici o umiranju, ne odide v službo, ampak domov, da bi se o vsem pogovoril z ljubljeno ženo Taino. Seveda se mu niti sanja ne, da bo ženo zalotil med divjo ljubezensko ježo z njihovim mladim dostavljalcem Petrijem. Šok številka dve. Ali pa, če kar takoj umre.

Očitno imamo vsi kup težav. Za moje se zdi, da izhajajo iz dveh stvari: tiste, ki so povezane z mojim življenjem, in tiste, ki so povezane z mojo smrtjo. Do zdaj se nisem zavedal, kako tesno je to dvoje povezano. Ko pride do kritične situacije, postane smrt bistvo življenja: vse se strne v eno samo veliko vprašanje, kako ga kar najbolje živeti. Oziroma kako bi ga morali živeti.

Jaako ima seveda naenkrat veliko več vprašanj kot odgovorov.  Kdo in zakaj ga ubija? Odgovor se sprva seveda zdi na dlani, ampak se obenem zastavlja novo vprašanje – zakaj si je Taina omislila mladega ljubimca? Morda zaradi konkretnih maščobnih oblog, ki so se mu nabrale zaradi njene izvrstne kuhinje? Denarja imata dovolj, da si izpolnita vsako željo, res pa je, da zaradi dela nimata prav veliko časa. In njun posel – skupaj sta ga postavila na noge, poskrbela, da so gobe matsutake postale kulinarična specialiteta. In v vrtincu skrbi, razmišljanj in izpraševanj se pojavi še eno – Haminsko gobarsko podjetje. Konkurenčno podjetje, ki ga brez pravega znanja, izkušenj ali sposobnosti za tovrsten posel vodijo Asko, Sami in Tomi. Trije moški dvomljivega slovesa.

»To ti govorim zato, da ne boš videti presenečen, ko ga boš spoznal. Čeprav je od nesreče naprej videti … malce drugačen.«
»Kakšne sorte nesreče?« vpraša Petri.
Povem po pravici. »Japonske sorte.«

Jaako se v zadnjih dneh (ali pač tednih) življenja odpravi na največjo pustolovščino v življenju – kdo ga želi poslati po gobe in se polastiti njegovih gob? Za ženo že ve, da si jo redno in z užitkom izposoja nekdo drug, kaj kmalu pa spozna, da tudi zvestoba njegovih sodelavcev ni tako neomajna, kot je mislil. En za drugim mu priznavajo, da jih Haminsko gobarsko podjetje vabi k sebi – imajo boljšo opremo, boljše pogoje za delo in seveda so jim obljubili boljšo plačo. Vse bolj obupani Jaako ne ve več, komu zaupati. Taina ga je že izdala, tu so potem še Raimo, Olli, privlačna Sanni, vestna Suvi, za vrat mu diha policist in povsem nenapovedano na obisk prihajajo japonski partnerji. Kar je Taina seveda vedela, organizirala in ga poslala na dopust. Brez, da bi mu karkoli povedala.

In kaj potem, če mi nekdo zastruplja hrano, me skuša zabosti s samurajsko sabljo ali namaka svojega tiča v mojo ženo? Tole je nekaj precej bolj resnega; celo več, to je osebno.

Jaako s pomočjo Sanni, ki mu je v težkih trenutkih v oporo, počasi sestavlja koščke sestavljanke, kjer se mu sicer še vedno dozdeva, da mu manjka kar nekaj koščkov in da v celoto postavlja koščke neke druge sestavljanke. Bolj ali manj je jasno, da ga je nekdo uspešno zastrupil, zakaj mu potem še dodatno strežejo po življenju? Žal ne preveč uspešno, saj je Jaako tako vpleten v kar dve smrti – težko rečemo, da gre za umor ali samomor, saj sta oba primera finsko bizarna. Samurajska sablja in savna. V mesto pridejo Japonci, nabirat matsutake in sklenit nov posel. Vse je pripravljeno za nepozabno večerjo. Taina ima svoje načrte, tako kot neznani japonski gost, v vse skupaj pa se odloči poseči še Jaako.

Zvok prihaja od nekod z dna njenega trebuha in pljuč. Gre za enega najbolj primitivnih človeških zvokov, nekakšno mešanico bojnega vzklika in tuljenja ženske pri porodu, nekaj tako silovitega, da odnese naše misli nazaj do nastanka naše vrste in celo dlje, do velikega poka in neskončne vročine in pritiska našega vesolja.

Ne, večerja ne gre po načrtih in Jaako si lahko zastavi še eno vprašanje – zakaj bi Taina in Petri želela zastrupiti in ubiti sebe? Spet je na začetku. Krog osumljencev je seveda vse ožji, razplet presenetljiv in nepričakovan. Vpleteni so pravzaprav vsi in nihče, za vse pa so krive gobe. Ljubezen in posel, prijateljstvo in zaupanje, namesto alkohola gobe in ogromno sladkorja, namesto naklepov (no, z izjemo enega) bolj ali manj nenavadna naključja.

Mrha bo umrla, ko bo še srečna – ko bova še oba srečna – preden jo bo lahko pobrisala. Od tega bova oba nekaj imela.

Matic Slapšak

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja