Don Tillman je drugačen. Ne le zato, ker nosi kratke hlače v skorajda vsakem vremenu. Ne le zato, ker ima le peščico prijateljev. Ne samo zato, ker ima natančen jedilnik za vsak dan v tednu. In ne zgolj zato, ker ne razume ustaljenih družbenih praks in se po njih tudi ne ravna.
Preberi več Don Tillman trilogija: O iskanju sreče in o tem, kako jo obdržati, ko jo enkrat najdeš
Ker v tem hitrem norem svetu nihče nima zares veliko časa za karkoli (razen za visenje na telefonih 😊) sem se odločila, da na svoj blog uvedem novo rubriko. Knjižni brzec je namenjen vsem, ki bi radi na hitro preleteli, kaj je Neja brala in kakšno je moje mnenje o prebranem. Brzec je tako blagodejen za vse, ki se vam na štedilniku kuha kosilo, hkrati likate goro oblek, čaka pa vas še naporen delovni dan in vreščeči otroci, ki zahtevajo vašo pozornost. Hkrati pa je kot nalašč tudi zame, ki sem trenutno v enaki situaciji. 😂
V mojem prvem knjižnem brzecu vam bom predstavila triler The Chain ⛓️, chick-lit knjigo The Overdue Life of Amy Byler 👩 in kriminalko Rules for Perfect Murders 🔪.
Preberi več Knjižni brzec #1: The Chain, The Overdue Life of Amy Byler in Rules for Perfect Murders
Romy Hausmann je nemška pisateljica, ki je po prvih dveh neuspelih poskusih pisateljevanja našla svoj prostor v triler žanru in napisala svetovno uspešnico. Knjiga Dragi otrok (Dear Child) me je navdušila do te mere, da so me zasrbeli prsti in sem jo enostavno morala izprašati. V najinem virtualnem pogovoru mi je zaupala, kje je dobila idejo za knjigo, koliko časa je nastajala in v kakšnih pogojih, pa tudi kako se je počutila ob njenem uspehu in kako je le-ta vplival na njeno življenje. Zase sicer pravi, da ji ni uspelo biti duhovita v njenih prvih dveh knjigah, se mi pa zdi, da ji je to uspelo v najinem intervjuju.
Preberi več Romy Hausmann: Psihološka grozodejstva se mi gnusijo še bolj kot kri
Tisti, ki me poznajo, in tisti, ki spremljajo moje objave o knjigah, vedo, da obožujem trilerje. Toliko bolj, če so psihološki. Zato branje novega vedno začnem z vznemirjenjem in pričakovanjem. In pogosto končam z razočaranjem. A ne tokrat. Dear Child nemške avtorice Romy Hausmann je knjiga, ki me je držala in vlekla naprej tako zelo, da sem jo za moje razmere (trenutno hkrati manevriram in balansiram med delom od doma, tekanjem za živahnim enoletnikom, gospodinjskimi opravili in blogom), prebrala rekordno hitro.
Preberi več Dear Child: Popolna mešanica Gone Girl in The Room
Ko sem prebrala Dark Places (Temino), avtorice Gillian Flynn, sem bila prepričana, da bolje ne bi moglo biti. Potem pa sem prebrala Sharp Objects (Ostrino).
Knjiga, po kateri je bila posneta tudi serija (Flynnova očitno dobro ve, kakšen roman mora napisati, da bo dobil tudi svojo ekranizirano različico. Kar v bistvu ni presenetljivo, glede na to, da je bila nekoč filmska kritičarka), je njen prvenec. In to kakšen prvenec! Srhljivka, ki me je pustila brez besed, (to ni ravno lahko delo 😀 ) po prebranem zadnjem poglavju, pa sem sestavljanko kar še nekaj časa razstavljala in ponovno sestavljala v moji glavi. Ja, konec me je presenetil (tudi to se mi ne zgodi pogosto).
Preberi več Ostrina: Srhljivka, polna kompleksnih odnosov in bolečih skrivnosti
Temina. Temačna, srhljiva, na trenutke groteskna. Genialna.
Gillian Flynn mnogi poznajo kot avtorico knjižnih uspešnic, ki so dobile tudi svojo ekranizirano različico, Ni je več (Gone Girl) in Ostrina (Sharp Objects). Sama se do sedaj z njenimi knjigami še nisem srečala. Šele sedaj, ko sem prebrala njeno Temino (Dark Places) vidim, kaj sem zamujala.
Knjigo Androidi čutijo v barvah bi sprva lahko označili kot znanstvenofantastični triler. A je veliko več kot to. Je distopična vizija prihodnosti, je kritika preteklosti, je družbeno-kritična refleksija današnje družbe in družb, ki prihajajo. Je zgodba, ki nastavlja ogledalo človeštvu.
Preberi več Androidi čutijo v barvah: Distopična vizija prihodnosti
Osmim potnikov v osmih avtonomnih vozilih se ni niti sanjalo, da se bo preprosto potovanje do vnaprej zastavljenega cilja sprevrglo v njihovo najhujšo nočno moro. Vrata njihovih samovozečih avtomobilov se namreč zaklenejo in tako postanejo talci skrivnostnega Hekerja. Navigacija v vseh osmih avtomobilih se ponastavi na skupno končno destinacijo. Tam bo vseh osem vozil trčilo drug v drugega s hitrostjo 112 km/h. Vsi bodo umrli. Razen enega.
Na to vprašanje še iščem odgovor, lahko pa se opišem kot tridesetinnekaj mlado dekle, polno nasprotij. Obožujem knjige in francoske komedije, hkrati pa sem strastna navijačica NK Olimpija in navdušenka nad video igrami. Rada imam roza barvo in samoroge, pa tudi surovost rokenrola in grenkobo piva. Gledam grozljivke, čeprav me je ob njih strah in pišem blog o knjigah, čeprav vedno manj ljudi bere. Ali pa ravno zato.
