The Humans: Zgodba o človeških nosovih, matematiki in ljubezni

Andrew Martin je inteligenten in uspešen znanstvenik na robu revolucionarnega odkritja, ki lahko za vedno spremeni ćloveštvo. Je tudi odtujeni mož lepe in požrtvovalne Isobel in nikoli prisotni oče uporniškega najstnika Gulliverja. Andrew Martin je čisto povprečen triinštiridesetletnik, ki ob sobotah hodi na nogometne tekme, ob torkih pa svoj ego polni v hotelski sobi s svojo študentko Maggie … Andrew Martin je človek.

This was, I would later realise, a planet of things wrapped inside things. Food inside wrappers. Bodies inside clothes. Contempt inside smiles. Everything was hidden away.

Potem pa se nekega deževnega večera vse obrne na glavo. Andrew Martin ni več to, kar je bil. V njegovo telo se naseli bitje, katerega glavna misija je, da uniči vse dokaze teorije, ki jo je odkril Andrew. Sprva zmeden in dezorientiran, začuden nad človeško anatomijo, govorom, navadami in občutji, “novi” Andrew kmalu spozna, da so ljudje več kot le skupina agresivnih, zavistnih in egoističnih osebkov, ampak kompleksna bitja, ki skrbijo za svoje bližnje, ljubijo svoje partnerje, čutijo, se smejijo in jezijo, pijejo vino in berejo poezijo.

A paradox: The things you don’t need to live—books, art, cinema, wine, and so on—are the things you need to live.

Njegovo življenje se počasi začenja spreminjati, njegovo srce postaja bolj odprto za stvar, v katero Andrew nikoli ni verjel – ljubezen.

And I knew the point of love right then.
The point of love was to help you survive.
The point was also to forget meaning. To stop looking and start living. The meaning was to hold the hand of someone you cared about and to live inside the present. Past and future were myths. The past was just the present that had died and the future would never exist anyway, because by the time we got to it the future would have turned into the present. The present was all there was.

The Humans je zabavna, globoka, topla in čustvena zgodba o misteriju človeka, nepojasnjenem smislu življenja, pomenu ljubezni in iskanju sreče. Haig v knjigi na humoren način izpostavi najbolj neprijetne značilnosti ljudi; od nagnjenja k nasilju, sovraštvu in zavisti, do nesigurnosti, dolgočasja in nezvestobe. V tem pogledu je The Humans subtilna kritika človeštva, ki drvi v neizogibno samouničenje.
Hkrati pa je knjiga tudi nekakšna hvalnica našim dobrim karakteristikam; spoštovanju do umetnosti, kompleksnosti, empatiji in predvsem … ljubezni.
To so stvari, zaradi katerih smo Ljudje. To so stvari, ki lahko prevladajo nad sovraštvom in strahom. To so stvari, ki ob branju te knjige prikličejo nasmeh na obraz.

Don’t force it. Feel your way, and don’t stop feeling your way until something fits. Maybe nothing will. Maybe you are a road, not a destination. That is fine. Be a road. But make sure it’s one with something to look at out of the window.”