Veliki pohod velikega Stephena Kinga

Veliki pohod je moj prvi Kingov roman. In kot pravijo, prvega ne pozabiš nikoli.

Veliki pohod je zgodba o potovanju. O prijateljstvu in rivalstvu. Upanju, resignaciji in obupu. Življenju in smrti. Zgodba o tem, kako lahko naše lastne misli postanejo naš največji sovražnik.

Ne gre za preživetje telesno najbolj pripravljenega, in v tem sem zgrešil, ko sem si dovolil stopiti v tole. Če bi bilo tako, bi imel dobre možnosti. Ampak marsikateri šibak moški je sposoben dvigniti avto, če je pod njim ujeta njegova žena. Možgani, Garatty. Ne gre za boj med človekom in Bogom. Gre za nekaj …v možganih.

V njem bralec spozna sto mladih moških, ki se odpravijo na dolg pohod po severu ZDA. Tekmovanje je dolgo in naporno, zmagovalec pa en sam. Edino pravilo je: “Ne ustavljaj se”.  Tekmovalci, ki upočasnijo tempo, se ustavijo ali prejmejo pomoč gledalcev, so opozorjeni. Tri opozorila in tekmovalec izpade iz igre. Za vedno.

Pearson je hodil kot nekdo, ki je v zadnji fazi pijanosti. Glava mu je v polkrogih nihala sem ter tja. Veke so pospešeno mežikale gor in dol, gor in dol kot zblaznele žaluzije. “Nobene veze nima z majorjem. Rad bi šel samo na naslednje polje in legel in zaprl oči. Samo ležal bi na hrbtu sredi pšenice …

Bolečine pohodnikov so opisane tako slikovito, da sem med branjem dobesedno čutila njihovo lakoto, zaspanost, krče v nogah, žulje na stopalih. Še hujše od fizičnih pa so njihove psihične bolečine. Strah, temne misli, nerazrešljiva eksistencialna vprašanja, jeza, žalost, apatija – vse to tekmovalce vodi v neizbežen konec.

Veliki pohod je odlična eksistencialistična srhljivka, s katero je Stephen King dokazal, da za ustvarjanje napetosti ne potrebuje nič drugega kot distopično družbo, enega vojaškega sociopata in dvesto obupanih parov nog.