Ja, priznam, sem precej občutljiva duša in ne potrebujem veliko, da se mi odpre slap solza. Že kakšen zmerno emocionalen oglas mi lahko prikliče solzo ali dve. Da ne govorim o filmih in knjigah. Jočem lahko vmes, jočem na koncu in zajočem tudi še kak dan kasneje, ko pomislim na dotično knjigo.
Ne vem zakaj, a to mi je všeč. Da knjiga v meni nekaj prebudi, tudi če me za trenutek razžalosti. Saj to verjetno vsake toliko potrebujemo – nekakšno očiščenje?
Za vse sorodne nežne dušice sem na kupček zbrala osem knjig, pri katerih sem porabila robček ali dva (ali pa kar cel paket). Pozor – če ti je neprijetno jokati v javnosti, jih raje beri v varnem zavetju svojega doma. 🙂
Tako prekrasna zgodba in tako nežno božajoče napisana. Tako tragičen lik in tako resnično lepe misli. Knjiga ob kateri nekajkrat močno zajočeš, pa te vseeno tako zelo osreči.
People you love never die. That is what Omai had said, all those years ago. And he was right. They don’t die. Not completely. They live in your mind, the way they always lived inside you. You keep their light alive. If you remember them well enough, they can still guide you, like the shine of long-extinguished stars could guide ships in unfamiliar waters.
Sicer precej lahkotna prva polovica knjige me je nasmejala, drugo polovico pa sem brala z ogromnim cmokom v grlu. Na koncu pa nisem mogla več zadrževati solza. Knjiga, ob kateri vsaj za trenutek svojega zdravja in sreče ne jemlješ kot nekaj samoumevnega.
Verjetno večina od vas pozna to srce parajočo knjigo o najstnici in njeni borbi z depresijo in o tem, kako te lahko en sam stavek reši in ti vrne voljo do življenja. To je zagotovo knjiga, ki je zaznamovala mojo mladost, in knjiga, h kateri se vsake toliko vrnem.
She would consider each day a miracle – which indeed it is, when you consider the number of unexpected things that could happen in each second of our fragile existences.
Knjiga, ki ti sicer že med samim branjem da veliko za misliti, a se bere lahkotno in brez pretiranih občutkov melanholije. Potem pa pride zadnje poglavje. In potem še zadnji stavek. Ki me je zadel direktno v srce.
Prekrasno napisana knjiga, nekakšna pravljica za odrasle z zelo melanholično atmosfero. Nisem jokala toliko zaradi same zgodbe, bolj zaradi tega, ker je knjiga res tako zelo lepa.
Zgodba o drugačnosti, sprejemanju in o spreminjanju mišljenja drugih. Mislim, da me je pri tej knjigi najbolj ganila čistost glavnega lika, dečka Augusta, ki se je rodil s prirojeno boleznijo, ki je močno vplivala na njegov videz in posledično njegovo življenje. Njegova moč in samozavest, njegova odločenost in borbenost. Ja, tudi to mi prikliče solze.
Courage. Kindness. Friendship. Character. These are the qualities that define us as human beings, and propel us, on occasion, to greatness.
Prisrčen in zvest kuža, ljubeča družina in brezpogojna ljubezen tudi v težkih okoliščinah. Kdo ob tem ne bi jokal?
Že samo ko pomislim na to knjigo, postanem sentimentalna. Zgodba o nenavadni vezi med bogatim dečkom in sinom njegovega služabnika. Zgodba o premoščanju družbenih razlik in ovir, zgodba o družini, ljubezni in prijateljstvu. Prelepo napisana knjiga, s srce parajočimi citati in odlično prikazanimi političnimi razmerami v Afganistanu.
It was only a smile, nothing more. It didn’t make everything all right. It didn’t make ANYTHING all right. Only a smile. A tiny thing. A leaf in the woods, shaking in the wake of a startled bird’s flight. But I’ll take it. With open arms. Because when spring comes, it melts the snow one flake at a time, and maybe I just witnessed the first flake melting.
Je tudi tebe knjiga že kdaj spravila v jok?
