Jun 142020

Ostrina: Srhljivka, polna kompleksnih odnosov in bolečih skrivnosti

Ko sem prebrala Dark Places (Temino), avtorice Gillian Flynn, sem bila prepričana, da bolje ne bi moglo biti. Potem pa sem prebrala Sharp Objects (Ostrino).

Knjiga, po kateri je bila posneta tudi serija (Flynnova očitno dobro ve, kakšen roman mora napisati, da bo dobil tudi svojo ekranizirano različico. Kar v bistvu ni presenetljivo, glede na to, da je bila nekoč filmska kritičarka), je njen prvenec. In to kakšen prvenec! Srhljivka, ki me je pustila brez besed, (to ni ravno lahko delo 😀 ) po prebranem zadnjem poglavju, pa sem sestavljanko kar še nekaj časa razstavljala in ponovno sestavljala v moji glavi. Ja, konec me je presenetil (tudi to se mi ne zgodi pogosto).

V knjigi Sharp Objects (Ostrina) spoznamo Camille, ki je pred skoraj desetletjem pobegnila iz svojega malega rojstnega kraja v veliki Chicago in si tam zgradila majavo kariero v novinarstvu. Osem let kasneje pa jo poklicna pot zopet vodi nazaj v Wind Gap, mesto, kjer je odraščala. Mesto, kjer je izgubila svojo sestro. Mesto, polno umazanih skrivnosti in bolečih spominov.

For no good reason, I held my breath as I passed the sign welcoming me to Wind Gap, the way kids do when they drive by cemeteries.

Wind Gap, malo mestece, kjer vsak vsakega pozna in kjer rek “pometi pred svojim pragom” ne velja, sta namreč pretresla okrutna umora dveh deklic. Camille je odločena, da bo o krvavih zločinih spisala senzacionalno novinarsko zgodbo, ki jo bo ponesla eno karierno stopničko višje. A da bi to dosegla, se mora povezati z lokalno policijo, se ponovno prikupiti domačinom in se soočiti s svojimi strahovi.

I always feel sad for the girl that I was, because it never occured to me that my mother might comfort me. She has never told me she loved me, and I never assumed she did. She tended to me. She administrated me. Oh, yes, and one time she bought me a lotion with vitamin E.

V procesu reševanja primerov se zbliža s privlačnim detektivom, spozna svojo skrivnostno polsestro Ammo, ošabno trinajstletnico, ki s svojim zastraševanjem obvladuje celotno mesto ter izkoplje globoko zakopane skrivnosti, ki se skrivajo v brezosebni viktorijanski hiši, v kateri je odraščala.

Ves čas njenega bivanja v Wind Gapu nad Camille skrbno bdi njena hladna in nedostopna, na trenutke pa pretirano zaščitniška mama. Njun odnos je najkompleksnejša (in tudi najbolj zanimiva) tvorba v knjigi, Camille se je boji, po drugi strani pa si pretirano (celo patetično)  želi njene ljubezni. A vsak korak, ki ga Camille naredi proti mami, vsaka beseda in dejanje, prikliče spomine na njeno otroštvo.

Sometimes my scars have a mind of their own.

V knjigi avtorica genialno ujame malomeščanski duh prebivalcev Wind Gapa, njihovo obsedenost s sosedi, njihov strah pred prišleki, njihovo zagrenjenost, nevoščljivost in ozkoglednost.
Liki so odlično razdelani in odnosi med njimi zanimivi in nepredvidljivi, polni ugank in nasprotij. Všeč mi je bila tudi Camillina obsedenost z manj lepimi stvarmi in pa Ammino nihanje med pridno punčko in malo razuzdanko. In ja, konec. Kako zelo všeč mi je bil konec.
Sedaj mi ne preostane drugega, kot da primem v roke še Gone Girl (Ni je več).

But Richard didn´t bore me. Maybe because his grin was a little crooked. Or because he made his living dealing in ugly things.

Ti je bilo prebrano všeč?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ti je všeč moj blog? Spremljaj me na ...