Apr 262019

Jakob J. Kenda. Prevajalec, literarni zgodovinar, pisatelj in pohodnik. Prvi Slovenec, ki je leta 2017  prehodil “mati vseh poti”, 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, ki se vije čez štirinajst ameriških zveznih držav vse od Atlante, preko Washingtona in New Yorka, čez mala pozabljena rovtarska mesteca in čez sto milj divjine, vse do čarobnega Katahdina, najvišje gore zvezne države Maine (1605 m).

Avtor potopisnega romana Apalaška pot si je pri svojem podvigu, ki ga primerja s šestnajstkratnim vzponom na Mount Everest, postavil še dodaten izziv. Pot je namreč kot prvi pohodnik v tistem letu prehodil na svojevrsten flip-flop način. Prvi del poti, do New Yorka, je ubral pot od juga proti severu, kot to stori večina thru-hikerjev.  Potem pa se je, po kratkem skupnem oddihu, z družino odpeljal na sam konec poti, se povzpel na Katahdin in od tam sam prehodil drugo polovico poti v obratni smeri.

Saj ni važno gor, dol, vseeno je tudi kje je sever in kje jug, polna pljuča kisika imam, težki nahrbtnik vse bolj lahno jezdi na meni (gor, dol) in pohodniške palice ritmično, sanjavo udušeno udarjajo ob tla.

Dolga pot, polna vzponov in spustov, bolečin, ovir in izzivov, pa tudi neskončnih naravnih lepot, resničnih prijateljstev, samotnih, a ne osamljenih večerov ob ognju in srečanj z ljudmi, ki vračajo upanje v altruistično naravo človeka, je avtorja naučila ne le kako preživeti, ampak kako (za)živeti v neverjetno surovi, a nepredstavljivo lepi divjini, ki jo opisuje na božajoče romantičen način. S pomočjo poti je spoznal neverjetne ljudi, ki so ga korak za korakom spreminjali. Mu odpirali nove svetove, z njim delili svoje strahove in mu pomagali, da se je s poti vrnil še bolj on.

A tudi, ko je po nepredvidljivi poti stopal sam, mu ni bilo dolgčas. Zatopljen v svoje misli, spojen z neukrotljivo naravo, ki ti lahko toliko vzame, a ti tudi vedno poplača, si je s trdnim korakom utiral pot in jo po štirih mesecih končal s tistim opojnim občutkom zaljubljenosti. Zaljubljenosti v ljudi, ki mu jih je pot prinesla, zaljubljenosti v neizprosno divjino, ki ga je izzvala in obvarovala, zaljubljenosti v življenje. In ravno to je smisel “Iti, hoditi.”

Lepo je med hribi in jezeri Maina. Tu sva samo jaz in pot in jaz hodim po njej, ne, ker je treba, ampak ker tukaj razen te hoje drugega ni. To metaforo življenja živim v najbolj dobesednem smislu, sem hoja, sem pot.

Tudi sama sem v njegovi poti uživala, čeprav moram priznati, da sem se med branjem nekoliko izgubila v vseh zgodovinskih, arhitekturnih in filozofskih poglavjih (ki jih je bilo za moj okus nekoliko preveč), sem pa požirala antropološko-psihološke dele romana in vse komične in zanimive anekdote, ki so še dodatno popestrile celotno zgodbo. Meni najljubši pa so bili slikoviti opisi pokrajine, ob katerih kar čutiš piš vetra, vonjaš pristnost divjine, slišiš pridušeno šelestenje listov in vidiš vso to veličastnost našega planeta.

Za ovinkom je raven del poti, ki jo obraščajo rododendroni, da je kakor tunel. Veje rododendronov so v polnem cvetu, da je skoraj okrogel obod ves rožnat in bel in zaradi dežja je tudi steza vsa posuta s cvetjem. In tunel je poln vonjev. Prvi je seveda tisti po rododendronovih cvetovih. Prijeten, gotovo, a težko določljiv. Vsaka najmanjša sapa ga odnese in spet nenadoma zanese nazaj k tebi, kakor vonj opranega perila, ki se nekega poletnega dopoldneva suši na vrtu pod tvojim oknom.

Skratka, Apalaška pot Jakoba J. Kende je res, kot bi rekel avtor, “prima in super” roman za vse ljubitelje poglobljenih potopisov, morda vas celo vzpodbudi, da se odpravite na kakšno pustolovščino, vsaj na Golovec, če že ne na Apalaško pot. 😀

Brala sem: Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, Jakob J. Kenda

MOJA OCENA:
6/8 težkih nahrbtnikov

Naroči se na nove objave:

Ti je bilo prebrano všeč?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ti je všeč moj blog? Spremljaj me na ...