Madeline Whittier je dekle, ki že 17 let ni prestopilo praga v veliki, nevarni svet. Živi s svojo mamo v hiši, zaviti v vato, njena najboljša prijateljica je medicinska sestra, ki ji vsak dan po 8 ur neprestano meri vročino, krvni tlak in preverja njene vitalne znake. Diha le skrbno prečiščen zrak, njen svet predstavlja snežno bela sterilna soba in večkrat prebrane knjige, na katerih ne sme biti niti drobca prahu ali umazanije. Njeni dnevi so si na las podobni, vrhunec dneva so filmski ali Scrabble večeri z mamo. In še nikdar ni bila zaljubljena.
Pred njim je bilo moje življenje palindrom – enako naprej in nazaj, kot Ata nima laminata ali Perica reže raci rep. Ollyjevo življenje pa je naključna črka, veliki, krepki X, zarinjen na sredo besede ali fraze, ki uniči zaporedje.
Dokler se v sosednjo hiše ne naseli skrivnostni fant, ki s svojo nenavadno obsedenostjo z nenehnim gibanjem, čudnim skakanjem in vratolomnim plezanjem, pritegne njeno pozornost. Olly predstavlja vse, kar Madeline ni in do tedaj niti ni vedela, da bi rada bila. Je svoboden, nepredvidljiv in vznemirljiv. Kljub njegovim težkim življenjskim razmeram živi svoje življenje v vsej (po)polnosti in diha s polnimi pljuči.
Čez dva tedna se moja koža ne bo več spomnila Ollyjeve dlani na moji, v možganih pa bo ostal. Lahko imamo nesmrtnost ali spomin na dotik. Ne moremo imeti obojega.
Bolj, ko se njune niti prepletajo, bolj Madelinenin mehurček postaja pretesen. Želi si videti svet, čeprav bi jo lahko ubila že samo minuta na domačem vrtu. Želi si ljubiti in biti ljubljena, želi si živeti. Želi si vse, vse.
Hotenje me plaši. Kot plevel je, ki se počasi širi, ravno toliko, da ne opaziš. Preden se zaveš, se je zabrazgotinil v tvoje površine in ti zatemnil okna. Nekaj ven zagotovo. Hotenje rodi le še več hotenja. Želja ne pozna meja.
Knjiga Vse, vse, avtorice Nicole Yoon je prisrčna in berljiva zgodba o dveh nasprotjih – Madeline nežna in krhka, a optimistična v svoji beli sobici, Olly oblečen v črno, črnogled, a fizično močan in odločen. Maddyjin svet tako omejen, Ollyjev tako zelo brezmejen.
V užitek mi je bilo opazovati spajanje njunih svetov in ustvarjanje novega, sicer polnega strahov, nevarnosti in nesigurnosti, a lepšega, bolj pristnega in toplega.
Čeprav imam vsaj 10 let več kot povprečna bralka ali bralec te knjige, sem jo z veseljem (in zelo hitro :)) prebrala, saj je sproščujoča in navdihujoča. Ko prebereš zadnjo stran, si hvaležen za najpomembnejšo stvar, ki jo večino časa jemljemo za samoumevno – svobodo.
