Recenzijski elektronski izvod knjige Cuckoo sem dobila, brez da bi vedela v kaj se spuščam. Vse informacije v zvezi s to knjigo so bile zavite v tančico skrivnosti in skrbno varovane, zato tudi, na prošnjo založbe, mnenja o knjigi nisem objavila do današnjega dne, čeprav sem knjigo pogoltnila in prebavila že 3 tedne nazaj.
Nisem vedela naslova ali avtorice, še manj sem vedela, za kakšno zgodbo gre. Vedela sem, da je psihološki triler in to mi je zadostovalo, saj zadnje čase hrepenim po strašljivih zgodbah, ki mi poženejo kri po žilah. In ker imam rada izzive in presenečenja, sem se vrgla v vodo in začela brati knjigo, o kateri nisem vedela nič. In dobila sem točno to, kar sem iskala.
Cuckoo avtorice Sophie Draper je misteriozna, v meglo zavita psihološka srhljivka, ki pripoveduje temačno zgodbo o sramežljivi in introvertirani Caro, ki se celo življenje počuti izobčeno, kot da ne pripada nikomur in ničemur. Svet, ki jo obkroža, je kot pravljica, a ne tista s srečnim koncem, temveč tista s pošastmi in demoni, s katerimi se je borila že kot majhna punčka, potem pa spomine zakopala tako globoko, da so se, kot Feniks iz ognja, prebudili šele nekaj desetletij kasneje, ko se je po sili razmer vrnila v domači kraj.
Or maybe as I grew older, I became more aware. Of the vicious tone in her voice, the coldness of her manner, the way her eyes followed me, watching my reaction, waiting for my shoulders to sag, my eyes to drop, my skin to flinch, with each word that fell from her lips.
Caro, sedaj uspešna ilustratorka, vendar s še bolečimi spomini na posmehovanje, zanemarjanje in psihično zlorabo v času otroštva, vidi svet na svoj način. Pred njenimi očmi predmeti oživijo, barve postanejo intenzivnejše, silhuete dobijo svoje življenje. Njena bujna domišljija in travme iz otroštva jo ob vrnitvi v kraj, v katerem je preživljala najtežje čase svojega življenja, pahnejo v turbulenten vrtinec, v katerem so meje med spomini, resničnostjo in blodnjami zabrisane.
I don´t know how else to describe it. Color is a story to me, the building blocks of mood and emotion, like words are to a writer. It´s not only about drawing a line in the right place or getting a particular shape, it´s about how you put it together, how the whole image feels.
Železna vrata, ki vodijo do težko iskane resnice, so poglavje za poglavjem bolj odprta, a bližje kot je Cara odkritju, bolj se demoni iz preteklosti prebujajo, vstajajo iz pepela, se po škripajočem podstrešju prebijajo do hladne Carine postelje, kjer ji drug za drugim šepetajo na uho: “Si bila dovolj poredna?”
My ribs felt like bands of iron squeezing my lungs and heart, my breath came short and fast, my eyes darting from the red paint on the paper to the red stain on my hands.
Knjiga me je popolnoma posrkala vase, slog pisanja je tako slikovit, da sem čutila stisko in strah glavne junakinje, zgodba pa je za moj okus popolna mešanica temačne pravljice, grozljivke in kriminalke. Glavna junakinja je polna psihičnih brazgotin, a kljub temu (ali pa morda ravno zato) nadvse všečen lik, s katerim se bralec poveže, sočustvuje in za katerega stiska pesti. Konec pa … tudi zame, ki vedno pričakujem nepričakovano … presenetljiv.
Nauk te zgodbe.. Splača se tvegati. 🙂
