Dear Child: Popolna mešanica Gone Girl in The Room

Tisti, ki me poznajo, in tisti, ki spremljajo moje objave o knjigah, vedo, da obožujem trilerje. Toliko bolj, če so psihološki. Zato branje novega vedno začnem z vznemirjenjem in pričakovanjem. In pogosto končam z razočaranjem. A ne tokrat. Dear Child nemške avtorice Romy Hausmann je knjiga, ki me je držala in vlekla naprej tako zelo, da sem jo za moje razmere (trenutno hkrati manevriram in balansiram med delom od doma, tekanjem za živahnim enoletnikom, gospodinjskimi opravili in blogom), prebrala rekordno hitro.

Zanjo sem bila pripravljena žrtvovati celo kakšno uro spanja. In to jaz, ki imam to dejavnost neznansko rada :). In čeprav mi je bila knjiga od prve strani naprej všeč, sem vseeno nekako pričakovala, da me bo konec pustil viseti nekje med: “super knjiga” in “meh”. A ko sem prebrala zadnji stavek, je padla sodba: Najboljši psihološki triler. In to ne tega tedna. Tega meseca. Ali tega leta. Najboljši psihološki triler kadarkoli. Zame.

Moreče sanje

Na samem začetku knjige spoznamo glavno junakinjo, ki živi v samotni koči, do katere vodi samo zaraščena gozdna pot. Dneve preživlja s trinajstletno hčerko Hannah in enajstletnim Jonathanom ter njunim očetom. Sliši se sanjsko, kajne? In tudi so sanje. Grozljive, krvave, strahu polne sanje, v katerih se zbudi priklenjena na posteljo, z zapahnjenimi vrati, brez dnevne svetlobe in brez naravnega vira kisika. Medtem ko se je prisiljena igrati srečno družino, pa potiho sestavlja načrt za pobeg. In ko nekega večera izkoristi svojo priložnost, se skrivnost izpred trinajstih let končno začne razpletati. Kdo je moški iz koče? In kdo ženska, ki okreva v bolnišnici?

The fire has burned down to a black heap, with only the odd ember still glowing red. The high-pitched voices with their jolly chitter-chatter blend into the sheer abnormality of this situation. I can’t understand exactly what they’re saying. It’s as if I’m hearing them talk through cotton wool, while I contemplate how I’m going to kill their father.

Hannah

Kmalu spoznamo, da je mala Hannah edini ključ do rešitve uganke. Hannah, ki ni poznala življenja izven majhne, temne koče. Hannah, ki jo je oče teroriziral, mama pa ji je skrivaj želela pričarati lahkotnejše življenje znotraj štirih sten. Hannah, ki je fizično in psihično uničena, a si želi nazaj. V zapor, ki je njen edini dom.

Sister Ruth flinches. Fright, again. Wide eyes and red cheeks. She just won’t make an effort. ‘I’m not going to put up with this!’ my lion’s voice continues and I slap the table. The pencils jump; the green one rolls over the edge and clatters on the floor. You mustn’t be stupid deliberately.

A tu nastane problem. Hannah ne želi govoriti o mami, očetu, Jonathanu ali o koči. Hannah govori o potovanjih, ki sta jih imeli z mamo, o vseh dogodivščinah, ki sta jih doživeli. Pa o pikapolonicah in cvetlicah. Bo morda njen vztrajni dedek Matthias tisti, ki mu bo uspelo razbiti Hannahin oklep in izvleči skrivnosti na plano, ter po trinajstih letih končno pripeljati njegovo hčer, Leno, domov?

Karin is frightened, Karin has her doubts. Me, on the other hand, all I’m thinking is that there are doctors for everything, for both body and soul, that it’s all going to be fine now. Why else would Lena have survived if she wasn’t capable of living? If she didn’t want to cling on to life? Maybe I’m too naïve and Karin is too pessimistic; maybe the truth is somewhere in-between, like the central armrest.

Lena?

In potem je tu še ženska, ki ji je uspelo pobegniti. Ženska, ki je videti kot Lena, se vede kot Lena, otroka jo kličeta “mama”, a vseeno … Prestrašena in polna travm, se po odpustu iz bolnišnice skriva za stenami svojega doma, ne zaupa nikomur, je paranoična in osamljena. Čeprav končno svobodna, je zopet v ječi.

I’m trapped; freedom hasn’t changed this one bit.

Kako se vse niti in zanke povežejo med seboj in razpletejo v neverjeten konec? Seveda ne izdam. Lahko pa povem, da se mi redko kdaj zgodi, da bi me kakšna zgodba sproti tako presenečala in navduševala. Obožujem to nepredvidljivost in šokantnost, pa surovost in temačnost. To je zame dobra knjiga – preprosta, pa vseeno te “sezuje”.

Every moment you leave us on our own here, I bring the world into our four solid walls. I create secrets and a private life. I take trips with our daughter, while our son sleeps sweetly and soundly after a cup of milk and honey, dreaming of flying. I take Hannah to our garden, to the hydrangeas. I introduce her to her grandparents and let ladybirds crawl over the back of her hand. You think we’re stuck here, locked in.

 

Whereas we’re in Paris or by the sea or in all those places you think you’re locking us away from if you just shut the door and board up the windows. Power. Stranger. I can bring the toy cat to life. I can flood the room with sunlight. I can fetch the stars from the sky. And one day I know my children won’t just see all of this through my eyes and my stories. One day they will step through these doors and out into the world. That is hope and it’s in my power to ensure it never dies. You haven’t got us, not really. It’s your prison, not ours.

Ti je bilo prebrano všeč?

1 misel o “Dear Child: Popolna mešanica Gone Girl in The Room”

  1. Pingback: Romy Hausmann: Psihološka grozodejstva se mi gnusijo še bolj kot kri - Neja bere

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja