Temina skriva in razkriva srhljive spomine

Temina. Temačna, srhljiva, na trenutke groteskna. Genialna.

Gillian Flynn mnogi poznajo kot avtorico knjižnih uspešnic, ki so dobile tudi svojo ekranizirano različico, Ni je več (Gone Girl) in Ostrina (Sharp Objects). Sama se do sedaj z njenimi knjigami še nisem srečala. Šele sedaj, ko sem prebrala njeno Temino (Dark Places) vidim, kaj sem zamujala.

V Temini spoznamo glavno junakinjo Libby; jezno, samomorilno, depresivno, osamljeno 32-letnico, ki jo je zaznamoval dogodek izpred 25-ih let. Na mrzlo zimsko noč namreč skrivnostna oseba brutalno umori njeno mamo in obe starejši sestri. Prestrašena 7-letna Libby komaj uide smrti, pri tem pa skoraj zmrzne v snegu. Poleg male Libby masaker preživita še njen odtujeni oče Runner in čudaški starejši brat Ben. Po njenem pričevanju na sodišču je Ben obsojen na dosmrtno ječo, saj naj bi po njenih pripovedovanjih ravno on zagrešil okrutni zločin.

My brother slaughtered my family when I was seven. My mom, two sisters, gone: bang bang, chop chop, choke choke.

25 let kasneje Libby še vedno preganjajo demoni preteklosti. Ne želi razmišljati o svoji družini, vse lepe in slabe spomine je zaklenila globoko v svojo podzavest, v temino svoje duše. Preganja jo dvom, če je res videla, kar misli, da je videla? Je bilo njeno pričanje le plod strahu in bujne domišljije? Je bil res najstnik Ben zmožen umoriti svojo družino? Je v hiši tisto noč morda slišala kakšen drug moški glas?

Ko spozna nerodnega Lylea, vodjo kluba, ki se ukvarja z razreševanjem ugank preteklih zločinov, se Libby, sprva zaradi denarja, poda na pot, ki jo popelje po spominih na tisto krvavo noč. A ko hodi po tej poti kmalu spozna, da ni denar to, kar najbolj potrebuje. Hrepeni po odgovorih, zaključku, odrešitvi. Da bi to dosegla, pa se mora potopiti v temino, se srečati z ljudmi iz preteklosti in pobrskati po svojih spominih.

Darkplace. Maniacal smears of bright red sound in the night. That inevitable, rhythmic axe, moving as mechanically as if it were chopping wood. Shotgun blasts in a small hallway. The panicked, jaybird cries of my mother, still trying to save her kids with half her head gone.

Knjiga je napisana iz različnih zornih kotov, prvoosebna pripovedovalka je Libby, svojo perspektivo dogajanja pa nam rišejo tudi drugi liki, med njimi mama Patty in brat Ben. Tako se nam njihova pripovedovanja, skupaj z njihovimi občutki, dilemami in strahovi, sestavijo v smiselno sestavljanko, ki vodi do katarzičnega in precej nepredvidljivega konca. Avtorica z deskriptivnim slogom mojstrsko ustvarja temačno in srh vzbujajočo atmosfero, likom pa dodaja kanček grotesknosti in mestoma celo humornosti.

The night was cold, with balmy pockets of spring here and there. An enormous yellow moon hung in the sky like a Chinese lamp. I climbed the soiled marble stairs, dirty leaves crunching beneath my boots, an unwholesome, old-bones sound.

Temina je bila moja prva knjiga Gillian Flynn. In zagotovo ne zadnja.