Urška je ustanoviteljica in urednica bloga Booknjiga ter dolgoletna strastna bralka vseh možnih žanrov in velika ljubiteljica knjigarn doma in po svetu. Navdušeno obiskuje literarne festivale in dogodke. Živi v osrčju Slovenije, Ljubljani, ki je idealna za literarna doživetja, za ostale regije pa pravi, da ji je žal, da je tovrstnega dogajanja premalo. Na področju literarnega ustvarjanja ima velike ambicije in ogromno svežih idej, med drugim želi svojim bralcem predstaviti vse knjigarne v Sloveniji – in to v vlogih! Prizna, da ko je leta 2018 pričela s pisanjem bloga, je bilo to malce zaradi zanimanja za ustanovitev podjetja, ki bi v Slovenijo pripeljal knjižne škatle (kar danes sicer imamo, vendar v založbi), zato je izbrala ime Booknjiga in napisala eno izmed prvih objav. Več o sebi pa je razkrila v svojih odgovorih v najinem virtualnem intervjuju.
Klišejsko vprašanje, pa vseeno … Zakaj si se odločila za bloganje in kako je ta dejavnost spremenila tvoj odnos do knjig/branja?
Res je, na to vprašanje sem že večkrat odgovarjala. V bistvu se je sprva pričel razvijati moj Instagram profil, na katerem sem na začetku želela zgolj pridobiti ciljno publiko bralcev in kupcev knjig. Nekako sem imela v mislih, da lahko naredim svoje podjetje za knjižne škatle in kako drugače bi lahko dobila največ njih, kot v svetu “bookstagrama”. To je bila seveda sanjska želja, saj pri nas ni tako enostavno odpreti podjetja brez nekakšne denarne rezerve ali podlage, sploh pa bi z našim zakonom o enotni ceni knjige težko dobila različne novosti v svoje škatle. Zato je tudi nastalo ime Booknjiga – hkrati je to angleško/slovenska različica knjige, naj bi pa tudi bilo ime škatle BOO knjiga, ker te knjiga, ki jo dobiš, preseneti.
Sčasoma sem ugotovila, da do podjetja ne bom prišla tako zelo kmalu (no, ta kmalu je danes tukaj, čeprav škatel (še) ne bo), zato sem se res zagnala v bloganje in objavljanje knjižnih vsebin. Drugi razlog za to je bilo dejstvo, da je zelo težko priti v svet knjižnega založništva, kar tako iznenada, brez poznanstev. Do svojega podiplomskega študija sem se namreč zelo malo gibala v teh krogih. Veliko možnosti mi je odprla pomoč na Slovenskem knjižnem sejmu in samo bloganje – po tem so me namreč tudi založniki začeli prepoznavati in prišlo je do mnogih iskrenih prijateljstev pa tudi poslovnih priložnosti.
Si rada brala že v otroštvu? Katera je bila tvoja najljubša knjiga?
Sem. Berem odkar pomnim. Spomnim se, kako sva z mami v knjižnici preživele kar nekaj časa, domov pa nosile cele kupe knjig. Kasneje, ko smo se preselili iz mesta na podeželje, sem si knjige izposojala v šolski knjižnici in jih dobesedno požirala. Kaj bo človek drugega počel na vasi, kjer imaš najbližjega prijatelja pol kilometra stran? Tehnologija tudi še ni bila takoj tako zelo razvita, da bi cele dneve igrala igrice – to je prišlo šele kasneje. Čeprav sem jih zelo rada, pa je v bitki za moj prosti čas še vedno zmagala knjiga.
Uh, mislim, da bo to kar Harry Potter, čeprav je veliko knjig, ki sem jih imela rada. Doma jih namreč nismo imeli veliko, vendar mi je mami vseeno kupila najprej prvi del in potem še drugega. Nato sem pa v šolski knjižnici vsako novo neučakano čakala, dobila sem jo še čisto svežo. Knjižničarka je tako ali tako vedela, da bo kmalu nazaj.
Kaj ti danes pomenijo knjige?
Rada bi rekla, da še vedno enako kot včasih. Vendar ne morem, ljudje se spreminjamo in s tem se tudi naš odnos do knjig. V otroštvu sem si z njimi krajšala prosti čas in se izgubljala v fantazijskih svetovih, si domišljala, da so moje prijateljice. Skozi osnovno in srednjo šolo so seveda pomenile tudi obvezno branje, ki mi ga nikoli ni bilo težko opraviti. Še ponosna sem bila sama nase, češ glej, jaz sem pa prebrala Zločin in kazen, kaj ste pa vi? Študij primerjalne književnosti je mojo ljubezen do literature in knjig še bolj poglobil, dal mi je tisti teoretski vidik, ki mi je bil v srednji šoli pomanjkljiv. Pa tudi mnoge prijatelje, s katerimi smo o knjigah lahko debatirali.
Potem pa je tukaj sedanjost, ko ne morem več reči, da berem za prosti čas (čeprav je to moja izbira prostega časa) in so knjige postale tudi del mojega poslovnega sveta. Če ne bi bilo njih, danes ne bi bila tukaj, kjer sem. Če ne bi bilo knjig, se ne bi odločila za študij založništva, ne bi pričela z blogom … Po tej strani so še vedno moje prijateljice. Plus zraven pridobiš ogromno skupnost bralcev na Instagramu, ki te podpira ❤️ Neizmerna hvala vsem!
Kako poteka tvoj proces od branja do recenzije?
Zelo rada bi ti rekla, da knjigo preberem, fotografiram in potem takoj napišem recenzijo. Vendar temu žal ni tako. Recimo, da mi še vedno ostane neka svoboda izbire, katero knjigo bom najprej prebrala (tudi recenzijske), no, razen za tiste, ki imajo nek rok objave, na primer v Bukli. Ideja za fotografijo lahko pride prej ali pa kasneje, čisto odvisno. Tudi pisanja recenzije se lotim čisto po navdihu. Res ni nekega pravila, čeprav mislim, da v zadnjem času bi si jih res morala sama postaviti – neke roke recimo.
Včasih si že med branjem zamišljam, kaj o knjigi bi lahko napisala, pa potem to pozabim oziroma precej kasneje napišem recenzijo. Včasih ležim v postelji zvečer, pa je že kar pozno, moji možgani pa se nočejo umiriti in začnem v glavi sestavljati fenomenalen tekst, ki ga seveda naslednje jutro ni več. Res bi morala ob branju imeti beležko in si zapisovati svoje misli. Tudi citate recimo, včasih jih slikam s telefonom (ker nimam listkov pri sebi), drugič jih označim z listki. In potem to iščem nazaj… No v tem odgovoru se vidi, kot da sem res neorganizirana oseba, in mogoče sem res, imam malce raztreseno ustvarjalno mrzlico. Mladi, ne se zgledovat po tem, hehe.
Kje dobivaš ideje za objave, koliko raziskuješ, se kaj izobražuješ na knjižnem področju?
Ideje kar padajo! Skoraj bi lahko rekla kot dež ali pa listje z drevesa. Imam celo listo naslovov, ki jih moram še preoblikovati v objave, pa skoraj vsak dan se pojavi kaj novega. Zaenkrat jih še ne zmanjkuje, kar je res odlično. Se mi zdi to celo boljše, kot da ne bi vedela, o čem pisati.
Vidim, da imajo kar velik doseg objave, kjer so seznami knjig in priporočila, to kaže na to, da se ljudje še vedno ne znajo orientirati v ogromni množici knjig, ki izidejo vsako leto in smo knjižni blogerji dobrodošla smer na tem področju. Skoraj pri vsaki knjigi me »prime« raziskovanje, včasih že kar vmes. Ali je to o samem avtorju, njegovih delih, o tistem o čemer piše, o situacijah, če obstajajo kakšni filmi ali druge knjige… Mislim, da me je takega načina privadil študij primerjalne. In v bistvu mi je zelo všeč!
Na blogu si želim ljudi seznanjati tudi o strokovnih temah založništva, kdaj kakšno stvar vpeljem med same objave. Že odkar sem pričela s študijem, oziroma še leto pred tem, ko sem vzela izbirni predmet, ker sem vedela, kam bom šla naprej, preberem čim več kar je možno s tega področja. Nekako se mi je zdelo, da sem imela zaostanek proti tistim, ki so študirali bibliotekarstvo. Vendar sem ugotovila, da je bila skrb odveč, na koncu sem vedela še več kot sami – ravno zaradi samoiniciative. Vedno, vedno sem prebrala dodatne članke in dodatno gradivo. Še danes recimo, obožujem zbirko Bralna znamenja, berem članke, ki mi jih pošilja BookBrunch. Tudi recimo zadnja knjiga profesorja Kovača Berem, da se poberem ima na zadnji strani navedeno študijsko gradivo – mislim, da bom nekaj tega prav tako prebrala.
Naša knjižno-blogerska skupnost lepo raste in je vedno močnejša. Tudi sama si zelo aktivna na področju prepoznavnosti naše dejavnosti, zavzemaš se za to, da bi imeli knjižni vplivneži večjo vlogo v literarnem svetu. Zanima me, kje vidiš ovire in kje prednosti bloganja v našem malem prostoru?
Slovenija je majhna in temu manjša bo tudi številka knjižnih blogerjev ter ustvarjalcev knjižnih vsebin. Kar pa ne pomeni, da te vsebine ne morejo biti kvalitetne. Morda si založniki mislijo, da je težko najti vse ustvarjalce, ki delujemo na tem področju, pa najbrž temu ni tako – saj nas ni niti 100. Na splošno so si morale blogerske vsebine (katerekoli) izboriti svoje mesto pod soncem – in če si na tem področju odličen, si tudi ga. Knjižni blogerji smo v tem šele začetniki, čeprav smo že kar daleč prišli, poglej recimo blog Gospodična knjiga, je na sceni že mnogo dlje kot jaz.
Zadnje čase se čedalje pogosteje pogovarjamo, da morajo biti naše vsebine tudi denarno ovrednotene, saj gre vendarle za promocijo knjig. Pri tem založbe dostikrat rečejo, da nimajo denarja, da bi financirale še to vejo. Vendar se ne zavedajo, da včasih plačevali veliko več za kakšne tiskane reklame recimo, danes pa lahko z nami pridejo veliko dlje.
Slovensko knjižno založništvo je »staro«. S tem mislim na to, da je malokdo odprt za tovrstne promocije, ne zavedajo se, koliko enega truda je vloženega v pripravo vsebin – branje, fotografije, priprava in pisanje …, tudi znotraj samih založb. Ker tega oni nikoli niso počeli ali pa vodilni tudi sami ne uporabljajo Instagrama (no, Facebook danes že skoraj vsi). Ne verjamejo v uspešnost sponzoriranih objav in kako daleč lahko pridejo preko parih ljudi. To je danes nova od ust do ust metoda. Ko se bodo založbe pomladile in dale priložnost tudi mladi delovni sili, se bo morda na tem področju kaj premaknilo. Saj kdo bo pa vodil založbe naprej, če ne bodo nikogar novega nič naučili? Pisanje vsebin ni tako postranskega pomena, ki ga malo poslikaš in poklikaš pa je. Moraš si vzeti čas, naštudirati objave, naštudirati svoje sledilce, vedeti kaj jim je všeč, kaj jim ni…
Zanimivo je, da je prednost morda ravno ta praznina, o kateri se nekaterim založnikom še sanja ne. Morda jo lahko tako dopolnimo mi, da prvi pristopimo na njihovo stran, s konkretnimi predlogi in bodo tako videli, da »zunanji sodelavci« sploh nismo odveč. Mogoče mi je všeč to, da se knjižna blogerska skupnost šele zares oblikuje in da sem del tega spreminjanja tudi jaz. Vedno sem si želela pustiti nek pečat v svetu in mislim, da se s tem šele vse začenja. Prostora za napredek je še ogromno, kdaj na primer bodo nagrade za knjižne ustvarjalce?
Kaj počneš, kadar ne bereš/pišeš za blog?
V bistvu mi ostane zelo malo prostega časa. Zelo rada gledam serije in filme (nove, nikoli dvakrat istega), vsake toliko časa se spravim na PS4. Morala bi dokončati magistrsko nalogo. Zdaj, ko razmišljam o tvojem vprašanju, se šele zavedam, koliko mojih dnevnih misli je dejansko namenjenih blogu – skoraj večina.
Drugače pa imam zelo rada tudi kak ženski pogovor s prijateljicami, vinske večere z zakuskami (ja, zelo rada jem), poleti se s fantom odpeljeva na kak izlet z motorjem. Zelo rada imam nova oblačila, vendar v zadnjem času to res ni prioriteta. V nekem prejšnjem obdobju sem veliko prostega časa posvetila ustvarjanju – nakita, voščilnic, ročno izdelanih daril…
Zelo, zelo obožujem potovanja! Sploh odkrivanje novih krajev, obiskovanje muzejev, starih arheoloških razvalin, knjigarn in skritih kotičkov, vsepovsod bi rada šla in marsikje sploh še nisem bila. Seveda nam trenutna situacija tega ne omogoča in zaradi tega res postanem žalostna, predvsem, ko gledam fotografije. Vendar bo tudi ta čas še prišel.
Kateri dejavniki vplivajo na tvojo odločitev za nakup knjige?
Knjige, ki jih kupim ponavadi tudi ostanejo v moji zbirki (razen, če so za darilo). Lahko gre za knjigo nekega avtorja, čigar eno delo sem prebrala recenzijsko, pa si nujno želim še ostale. Zadnje čase največkrat kupim tiste knjige, za katere vem, da ne bom imela časa pisati recenzije, vseeno si jih pa želim imeti, da jih lahko nekega dne preberem. In tako osamljene čakajo na polici do moje nenadne odločitve – zdaj boš pa ti naslednja! Morda se sliši žalostno, da jih tako kupujem, vendar moram povedati, da si recenzijske izvode sama izberem in so to večino tiste, o katerih želim pisati.
Si kdaj kupila knjigo samo zaradi lepe naslovnice? Katero?
Uh, a veš, da ne vem (vstanem in gledam po knjižnih policah). Ne, mislim, da ni nobene. Vedno jih kupim zaradi vsebine ali avtorja/avtorice.
Tiskane ali elektronske? Po katerih raje posežeš?
Absolutne tiskane – ob njih se moje oči lažje spočijejo. Tudi ni tak problem jo imeti sabo, tistih težkih ponavadi ne nosim. Če pa že nimam nobene knjige, imam par naloženih na telefon, tako da tam berem tudi elektronske. Ravno na izmenjavi v Oxfordu mi je Biblos na telefonu izredno prav prišel, prebrala sem marsikatero slovensko.
Če bi lahko izbrala samo enega avtorja/avtorico, katerega knjige bi brala do konca življenja, kdo bi to bil?
Saj veš, da je to eno bolj nemogočih vprašanj. Vsakega avtorja ali avtorice se slej ko prej malce naveličaš, zato preklopiš na druge knjige. Ker mi je podobno vprašanje zastavila že Sandra (@dozadnjestrani) v rubriki Knjigožerci, ti skopiram moj odgovor (s tem, da ona je dala vsaj tri avtorje):
Uh, težko vprašanje. Najbrž take, ki imajo velik opus ali zahtevno pisanje, da bi jih lahko brala znova in znova (ker ne maram brati knjig dvakrat). Če res moram izbirat: Dostojevski, Kosovel, Agatha Christie.
Najboljša knjiga vseh časov?
Vidiš, tega se ljudi, ki se bližajo tisoči prebrani knjigi, ne sprašuje. 😛 Ker ni le ena, ampak jih je mnogo najboljših.
S katerim knjižnim likom bi preživela popoldan in kaj bi počela?
Uh, morda s Herculom Poirotom, da bi raziskovala kakšen umor. Ali pa Lyro Belaquo, da bi skupaj odkrivali neznan svet, ali pa s Hermiono odkrivali čarovniške knjige v knjižnici na Bradavičarki. Ali pa se podila po Neaplju z Lilo. Ali pa… Ah ne, tega je tudi preveč. 🙂
Če bi ti napisala knjigo, kakšen žanr bi izbrala in kakšen bi bil naslov?
Saj si jo želim! Že nekaj časa se mi po glavi podijo zamisli (vendar so zaenkrat zgolj zamisli, ker res moram delati projekte po vrsti! – logika Ene stvari in to) – ena zamisel je kriminalka, druga pa knjiga esejev. Za prvo bi res potrebovala en svoj čas, nekako romantično si ga predstavljam nekje na samem. Res ne vem kako današnji pisatelji lahko pišejo v tem hitrem svetu. Druge bi se pa morda lahko lotila tako vsak dan po malo – saj so ločeni eseji, ne pa neka zgoščena celota. Ampak se že kar vidim, kako se vržem v to in potem ne počnem nič drugega. Nobena še nima naslova, mislim, da je to zadnja stvar, na katero bi mislila. Mogoče bi jo celo raje prepustila urednikom.
Knjižni citat, ki ti je najbolj ostal v spominu?
Noben! Zakaj misliš, da jih vedno objavljam in zapisujem. Res si jih ne zapomnim. Bom izbrala enega s svojega Instagram profila (Zorko Simčič:, Dohojene stopinje).
Dokler ne odkriješ, da si napisal več, kot si želel ali celo hotel, nisi v življenju napisal nič.
