Don Tillman je drugačen. Ne le zato, ker nosi kratke hlače v skorajda vsakem vremenu. Ne le zato, ker ima le peščico prijateljev. Ne samo zato, ker ima natančen jedilnik za vsak dan v tednu. In ne zgolj zato, ker ne razume ustaljenih družbenih praks in se po njih tudi ne ravna.
Don Tillman je znanstvenik in profesor genetike. Je praktičen človek, ki ne izgublja časa z neumnostmi kot so “small talk” z (ne)znanci ali eksperimentiranje v kuhinji. Njegovi dnevi so načrtovani do potankosti, odstopanja sovraži še bolj kot zamujanje. Zaradi svoje ekscentričnosti ima izjemno ozek krog prijateljev, pa še ti ga ne razumejo, ga pa sprejemajo.
V treh delih serije o tem “norem profesorju” tako spoznamo njegov vsakdan, njegovo preteklost in njegove želje za prihodnost. In čeprav se praviloma knjižnim serijam izogibam, sem tokrat naredila izjemo. In prvi del me je tako prepričal, da sem prebrala še nadaljevanji.
The Rosie Project
V prvem delu trilogije spoznamo glavni lik – Dona Tillmana. Kaj kmalu nam postane jasno, da je precej neobičajen moški, ki pa živi zelo povprečno, če ne celo dolgočasno življenje. A njegovo sicer strogo dnevno rutino prekine Donov projekt “Žena”, v katerem se na znanstven način loti spoznavanja idealne življenjske sopotnice. Njegova strategija je, tako kot on, nekonvencionalna, saj med potencialne kandidatke razdeli vprašalnik, ki naj bi mu pomagal izbrati srečnico. A življenje ima svoje načrte. Njegov projekt prekine živahna, samozavestna in uporniška Rosie, ki razburka njegov ustaljen urnik. Projekt “Žena” zasenči nov projekt, v katerem Don pomaga Rosie pri iskanju njenega biološkega očeta. Pri tem se komaj vidno zbližujeta in spreminjata življenji drug drugemu.
Hurtling back to town, in a red Porsche driven by a beautiful woman, with the song playing, I had the sense of standing on the brink of another world. I recognised the feeling, which, if anything, became stronger as the rain started falling and the convertible roof malfunctioned so we were unable to raise it. It was the same feeling that I had experienced looking over the city after the Balcony Meal, and again after Rosie had written down her phone number. Another world, another life, proximate but inaccessible. The elusive … Sat-is-fac-tion.
The Rosie Effect
Ne želim izdati preveč vsebine, a verjetno je jasno, da sta Don in Rosie glavna akterja tudi v drugem delu trilogije. Po selitvi iz Avstralije se par ustali v New Yorku, kjer Dona zaposli priznana univerza, Rosie pa končuje študij psihologije. Njune načrte za prihodnost pa prekine nenačrtovan preobrat, ki v njun odnos vnese ogromen prepad. Tako se Don po uspelem projektu iskanja žene tokrat sooča z izzivom, kako ženo obdržati. Po nekaj tragi-komičnih poskusih, da bi prepričal Rosie, da bo kos nalogi, ki ga čaka, se Rosie sama odpravi nazaj v Avstralijo. A tu zgodbe seveda še ni konec.
My life would revert to the way it was prior to Rosie. It would be better for the changes Rosie had stimulated me to make and for the new ways I had of perceiving reality. It would be worse for knowing that it had once been even better.
The Rosie Result
Zakonca se v zadnjem delu serije po enajstih letih vrneta v rodno Avstralijo, kjer njuno mirno in ustaljeno življenje razburkajo težave z njunim sinom Hudsonom. Hudson je namreč, tako kot njegov oče, drugačen. Težavam v šoli ni konca in tako Don začasno prekine s svojo kariero in se posveti očetovstvu. Odločen je, da bo Hudsona naučil, kako biti “normalen”. Pri tem se nenehno vrača v svoje otroštvo, spomini in travme oživijo, Don pa se kaj kmalu začne spraševati, če ni morda ravno on v svoji mladosti naredil napako, ko se je pustil ukalupiti v okove normalnosti.
It wasn’t just the world that didn’t like me. I didn’t like me. I wanted to change.
Od vseh treh prebranih knjig, mi je bil, začuda, najbolj všeč ravno zadnji. The Rosie Effect je prisrčen, lahkoten, duhovit. Drugi del, The Rosie Project, me je najmanj prepričal, zdel se mi je prisiljen, napihnjen. A sem vesela, da sem se odločila dokončati serijo, ker se mi je The Rosie Result zdel genialen zaključek trilogije. Všeč mi je bilo, da je bil v ospredju Hudson, ki je bil nekakšen Donov odsev, a se je z življenjem soočal na drugačen način kot njegov oče. Najbolj pa mi je bil všeč pristop do tematike avtizma, de-stigmatizacija drugačnosti in poudarek na sprejemanju samega sebe.
