Romy Hausmann: Psihološka grozodejstva se mi gnusijo še bolj kot kri

Romy Hausmann je nemška pisateljica, ki je po prvih dveh neuspelih poskusih pisateljevanja našla svoj prostor v triler žanru in napisala svetovno uspešnico. Knjiga Dragi otrok (Dear Child) me je navdušila do te mere, da so me zasrbeli prsti in sem jo enostavno morala izprašati. V najinem virtualnem pogovoru mi je zaupala, kje je dobila idejo za knjigo, koliko časa je nastajala in v kakšnih pogojih, pa tudi kako se je počutila ob njenem uspehu in kako je le-ta vplival na njeno življenje. Zase sicer pravi, da ji ni uspelo biti duhovita v njenih prvih dveh knjigah, se mi pa zdi, da ji je to uspelo v najinem intervjuju.

Tvoj prvenec v triler žanru, Dragi Otrok, je rekordno hitro postal mednarodna uspešnica. Kakšen je občutek, ko prva knjiga v tem žanru postane tak hit? Si pričakovala tak uspeh?
Ne, absolutno nisem pričakovala takšnega uspeha. Najbolj zato, ker sem pred Dear Child napisala že dve knjigi, ki sta popolnoma pogoreli. Pred tem uspehom sem bila le revna, neuspešna avtorica, ki včasih ni mogla niti plačati najemnine ali napolniti hladilnika. Te črni časi so me utrdili in izoblikovali, zaradi tega obdobja sem še bolj hvaležna za vse, kar mi je prinesel uspeh mojega žanrskega prvenca.

Si po tem uspehu čutila kakšen pritisk med pisanjem naslednjega trilerja?
Sprva sem nase ob pisanju naložila veliko breme, saj nisem hotela razočarati bralcev, ki jih je Dragi otrok navdušil. Potem pa sem ugotovila, da ne pišem dobro pod pritiskom in sem razvila drugačen pogled na vse skupaj. Jaz bom samo pisala in napisala knjigo do konca, potem pa na njen uspeh nimam več vpliva. Tako sem postala pomirjena in sem lažje ustvarjala.

S kakšnim razlogom si se odločila za pisanje trilerjev? Imaš tudi sama najraje ta žanr?
Preden sem preskočila v triler žanr sem pisala o ženskah, ki se iščejo v življenju. To so bile bolj ali manj humorne zgodbe. Ampak sem ugotovila, da jim manjka globine. Poleg tega me zelo zanima psihologija in vedenjska teorija, kar je odlično izhodišče za pisanje trilerjev. Dobra plat tega preskoka je tudi to, da nisem prisiljena v to, da bi bila v knjigah duhovita, kar je dobro, ker se mi zdi, da prvi dve knjigi tako ali tako sploh nista bili smešni. Tako da mislim, da sem sprejela dobro odločitev. In ja, tudi sama rada berem trilerje – ampak ne tistih preveč krvavih. Kri se mi zdi ogabna, ampak vseeno manj ogabna kot psihološka grozodejstva, ki jih ljudje izvajajo drug nad drugim.

Knjiga Dragi otrok ima ves potencial, da bi lahko dobil tudi ekranizirano različico. Če bi se to zgodilo – koga vidiš v vlogi Lene in Hannah, če bi film v roke dobil Hollywood?
To me pogosto sprašujejo, sploh zato, ker so pravice za film že odkupljene. Ampak se ne ukvarjam s tem, kdo bi moral igrati v vlogi glavnih likov. Že sama ideja, da bi lahko videla mojo knjigo na velikem platnu je dovolj navdušujoča.

Imaš uspešno kariero in družino – kako najdeš čas za ustvarjanje? In koliko časa je nastajal Dragi otrok?
Od začetne ideje do končne verzije knjige mine nekje eno leto. V tem enem letu imam obdobja, ko padem v knjigo in pišem kot nora. In so tudi obdobja, ko mi ne gre in bi najraje obupala. Drugače pa ustvarjam medtem ko je otrok v šoli, popoldan pa skrbim za otroka, opravljam gospodinjska opravila in se lotevam različnih pisarniških opravil.

Od kod ideja za zgodbo v knjigi Dear Child?
Morda se spominjaš primera Natasche Kampusch, ki se je zgodil nekaj let nazaj v Avstriji? Ta zgodba me je res impresionirala. Grozljivo se mi zdi, da je imel ugrabitelj žrtev leta zaklenjeno v kleti in jo tako ustrahoval, da je na neki točki lahko hodil z njo že na izlete. In nihče ni nič opazil! Ta kruta realnost me je tako šokirala, da je nastal zametek ideje za moj triler prvenec.

Kako izgleda tvoje ustvarjalno okolje, imaš kakšne posebne rituale?
Prav nobenega! Verjetno bi se zdel pogled name med pisanjem precej žalosten. Med pisanjem sploh ne sedim za mizo, ampak na tleh, s hrbtom naslonjena na grelec, s prenosnim računalnikom na kolenih. Vse kar potrebujem je kava in mir. Zavidam avtorjem, katerih popolne mize vidim na Instagramu. Ampak jaz sem drugačna – bolje pišem, če mi ni preveč udobno – nimam pojma zakaj.

Si v svojem procesu pisanja že pred začetkom zastaviš potek zgodbe ali jo gradiš postopoma?
Zgodbo zastavim samo okvirno, potem pa pustim, da me liki vodijo. To je edini način, ki deluje zame. Zdi se mi, da bi me natančno zastavljena zgodba preveč omejevala in ne bi razvila vsega potenciala, ki ga zgodba ima.

Talent ali trdo delo – kaj je faktor za uspeh?
Jaz verjamem v talent – ampak verjamem tudi, da samo talent ni dovolj. Napredek zahteva trdo delo.

Trije največji avtorji vseh časov?
Ernest Hemingway, Jean-Paul Sartre, Stephen King.

Ali obstaja knjiga, za katero si želiš, da bi jo napisala ti?
Alkimist Paula Coelha. Ta knjiga je nekako čarobna. Ne gre toliko za samo zgodbo, ampak za to, kar ob branju občutiš.

Katero knjigo trenutno bereš?
„Gone“ avtorice Leone Deakin.

Tvoja najljubša beseda ali fraza?
„Potrebovali boste večji čoln“ (You’re gonna need a bigger boat), stavek iz Spielbergovega filma „Žrelo“. To se mi zdi fraza, ki jo lahko uporabiš v mnogih življenjskih situacijah.

Več o knjigi Dragi otrok lahko prebereš tukaj, če te zanima moje mnenje o knjigi, pa klikni sem.

Read the entire interview in English here.

Ti je bilo prebrano všeč?

1 misel o “Romy Hausmann: Psihološka grozodejstva se mi gnusijo še bolj kot kri”

  1. Pingback: Dear Child: Popolna mešanica Gone Girl in The Room - Neja bere

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja