Ljubljana. Peklenska vročina. Brezdomka v parku. Mrtva, ustreljena. Na klopi, kjer so jo našli, pomenljiv grafit. Morda motiv?
Dan kasneje, Metelkova. Novo truplo, enak grafit. Kdo kosi po ljubljanski marginali? Sta umora povezana, je morilec en? Bo Taras Birsa tudi tokrat preplezal vse ovire in razrešil primer(a)?
Leninov park je drugi del serije o genialnem, mrkem, ostrem in ciničnem kriminalistu, ki se tudi tokrat ob reševanju primera bori z birokracijo, posledicami preteklih poklicnih napak in lastnimi grehi. V knjigi se zopet, tokrat bolj poglobljeno, srečamo tudi s sodelavko Tino in posrečenim “Lolek in Bolek” parom, Brajcom in Ostercem.
In ravno to mi je bilo pri tej knjigi všeč. Like sem bolje spoznala, se z njimi bolj povezala, tudi Birsa se mi je malenkost bolj prikupil. Dialogi so po mojem mnenju veliko boljši kot v Jezeru, dinamika med liki je konstantna in zanimiva, tempo zgodbe pa na trenutke ubije pretirana deskriptivnost.
Prav tukaj me je avtor zopet malenkost izgubil. Pol strani o tem, kako si je nekdo spekel jajca, ena stran o kulinaričnih specialitetah Budimpešte, več kot tri strani o neonacistični sceni … Preveč. In če sem za Jezero mnenja, da je za vsaj 200 strani predolga, je Leninov park “boljši” za 130 strani. 70 strani manj dolgovezenja, pa bi si pri meni prislužila čisto petko.
Na splošno mi je bil Leninov park precej bolj všeč kot Jezero, bolj je poglobljen, zapleti so boljši (nekaj me jih je res presenetilo), glavni liki so bolje razdelani, dialogi so odlični, tudi šovinistično obarvanih opazk je manj, razplet pa kar kliče po tem, da se takoj lotim še Doline rož.
