Feb 042020

Dolina rož. Po mnenju mnogih najboljša knjiga iz serije o Tarasu Birsi. Zato sem imela zanjo visoka pričakovanja. In morda me je ravno zato knjiga na večih mestih razočarala.

Golob nas tokrat popelje v ljubljansko prestižno četrt – Rožno dolino, kjer je bralec že takoj v prvem poglavju vržen na prizorišče okrutnega zločina. V ogromnih sobanah luksuzne vile inšpektorja Ahlina (ne, tokrat Taras Birsa ni prvi na kraju zločina), Brajca in Osterca, “pričakajo” kar tri trupla. Bolehen starec, njegova mlada žena in njen ljubimec. Umor iz strasti? Vse tako kaže.

Ko bralec že pogreši gospoda Birso, le-ta skoči ven takoj v naslednjem poglavju. A tokrat on le posredno preiskuje umor, bolj zato da spere umazanijo s svojega imena, kakor da bi zadostil pravici.

Tekom romana se tako srečamo z na trenutke nekoliko bolj nesigurnim Birso, njegovo konkurenco Ahlinom, politično oporečnim Drvaričem in seveda … z lepo mlado žensko, ki Birsino monogamijo zopet postavi na preizkušnjo.

Če mi Jezero že po parih prebranih poglavjih (in do konca) ni najbolj dišalo in me je Leninov park veliko bolj navdušil, pa se za tretji del sage o slovenskem Sherlocku Holmesu ne morem odločiti. Mestoma mi je bila Dolina rož najbolj všeč, na trenutke pa me je odbijala. Birsa je postal preveč napihnjen, vseveden, celo nesramen. V njem ni več kančka topline (če jo je kdaj sploh imel), niti kapljice sočutja, ena sama zagrenjenost in cinizem. Morda je to maska za prekrivanje nesigurnosti?

Zgodba sama po sebi je dobra, morda celo najboljša od vseh treh. Poleg standardnega reševanja primera/primerov, je tukaj dobro izpostavljena tudi politična zapacanost in oportunizem policijskega vrha, ki kriminalistom onemogoča njihovo delo.

Slog pisanja je tekoč, z dobrimi metaforami in bogatimi dialogi. Pretirane deskriptivnosti, ki je v Leninovem parku ubijala dinamiko, v Dolini rož ni zaslediti, oziroma ni tako zelo moteča. Dogajanje je konstantno, konci poglavij pa napisani tako spretno, da knjigo težko odložiš.
Všeč mi je novo vpeljani lik, Ahlin, upam, da ga bo avtor v naslednjem delu še bolj razdelal in porinil nekoliko bolj v ospredje. Ahlin obeta. Taras Birsa pa …čeprav je kar naenkrat osivel, naj malo dozori.

Dolina rož je od vseh treh knjig verjetno slogovno najboljša, pripovedno najbolj zrela, pa vseeno me je pustila hladno. Morda sem pričakovala preveč, morda me je izgubila v momentih, ko bi me morala držati, morda pa sem se sage o Tarasu Birsi že nekoliko prenajedla.

Ti je bilo prebrano všeč?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ti je všeč moj blog? Spremljaj me na ...