Jaka Tomc: Ideje so kot sneg. Pridejo in grejo.

Jaka Tomc. Pisatelj, pesnik, založnik. Človek, ki razmišlja izven okvirjev in prav tako tudi piše. Do danes je izdal pet proznih del in eno pesniško zbirko. Trenutno je v procesu prevajanja svoje uspešnice 720 utripov srca, ki se bo v prihajajočem mesecu predstavila na tujem trgu. V njegovih delih je čutiti ljubezen do besed, karizmo avtorja, pristnost razmišljanja in iskrenost do bralca.

V najinem pogovoru mi je  med drugim izdal katera je njegova najljubša slovenska beseda, od kod črpa inspiracijo in pod koliko knjigami se šibi njegova knjižna polica.

Do zdaj si napisal in izdal 6 knjig za slovenski trg, ena je v procesu prevajanja v angleški jezik. Si že takoj, ko si napisal prvo stran čutil, da boš tako uspešen avtor?
Prvo knjigo sem začel pisati v obdobju, ko sem bil blazno samozavesten. Prepričan sem bil, da bom podrl prodajne rekorde v Sloveniji. Vedel sem, da znam pisati, a to ni dovolj. Kar nekaj stvari se mora poklopiti, da knjiga postane uspešnica.

Si si že kot otrok želel postati pisatelj?
Pri kakih sedmih letih sem želel napisati knjigo o vesoljcu, ki pride na Zemljo. Začel sem pisati in ilustrirati svoj nesojeni prvenec, a ga nisem nikoli dokončal. Sicer sem v šoli vedno rad pisal spise in tudi dobival dobre ocene za njih. Doma pa nisem pisal nič. Sem pa veliko bral.

Tvoja najljubša slovenska beseda?
Čmrlj.

Katere tri lastnosti mora po tvojem mnenju imeti dober pisatelj?
Sposobnost potovanja skozi prostor in čas, prevzem nadzora nad telesi drugih ljudi in potrpežljivost.

Katere pa pesnik?
Pesnik mora čutiti besede, videti čustva in slišati bitje srca. Ne nujno svojega.

Verjamem, da ima vsaka tvoja knjiga pri tebi posebno mesto v tvojem srcu. Bi vseeno lahko izpostavil tisto, ki ti še posebej veliko pomeni?
Vsaka mi veliko pomeni, a izpostavil bi roman Dandy Dildo. Iz preprostega razloga – ker mi je vrnil voljo do življenja. Začel sem ga namreč pisati v hudi depresiji. Pisal sem in pisal in z vsakim novim poglavjem dobival več življenjske energije. Vsak, ki se je kdaj soočil z depresijo, ve, kako težko je zjutraj vstati iz postelje, kako težko se je prepričati, da si zaslužiš živeti, jaz pa sem napisal pozitivno zgodbo. Dandy Dildo bo imel vedno posebno mesto v mojem srcu.

Kje si dobil inspiracijo za svoj najnovejši roman 720 utripov srca?
V Cankarjevem domu. Dejansko nisem imel ideje, okoli česa se bo vrtel roman. Napisal sem prvo poglavje, pravzaprav monolog glavnega junaka, nato sem vsak dan napisal novo poglavje. Kmalu je postalo jasno, da se bo zgodba vrtela okoli skrivnostnega dnevnika.

Se mogoče spomniš trenutka, ko si se domislil zgodbe?
Ne. Ideje so kot sneg. Pridejo in grejo. Zato je zelo pomembno, da si tu pa tam kako zapišeš. Jaz to preredko počnem, zato mi je verjetno ušlo že kar nekaj dobrih zamisli za prihodnje knjige. Po navadi začnem s prvim stavkom in nato gradim zgodbo odstavek za odstavkom. Velikokrat se mi zgodi, da končam poglavje in nimam pojma, kaj se bo zgodilo v naslednjem.

Ti inspiracijo dajejo ljudje, dogodki, okolje ali jo najdeš kar v svoji glavi, mogoče pišeš o nečem, o čemer veliko razmišljaš?
Vse našteto. Včasih sem rad pisal po lokalih, med ljudmi. Enostavno mi je všeč utrip, energija, ki se pretaka med množico ljudi. Lahko ti da inspiracijo kak pogovor, ki ga ujameš, lahko pogled na kakega zanimivega človeka, lahko dogodek. Inspiracija je vseprisotna. Seveda pa je možno, da inspiracija pride tako rekoč iz nič. Da se ti utrne neka ideja kar tako. Tega je veliko. Sploh ni nujno, da o nečem veliko razmišljam, da dobim inspiracijo za zgodbo.

Ali misliš, da bi bil sposoben pisati o temi, ki ti ni blizu, o kateri ne veš nič?
Ja. V romanu 720 utripov srca sem pisal o vzporednih svetovih, pa ne vem nič o njih. Tako sem lahko skozi zgodbo razvil svojo teorijo, kar mi je veliko ljubše, kot če bi pobral nekaj idej z interneta. Dejansko nisem o vzporednih svetovih prebral nič, preden sem začel pisati roman. V Zgodbi o Davidu Locku sem pisal o tajnih organizacijah, o katerih spet ne vem nič. Domišljija je fantastična stvar. Brezmejna.

Če bi lahko izbral idealen kraj/atmosfero za pisanje, kakšen bi bil?
Hiša s pogledom na morje. Ali pa hiša ob jezeru. Sliši se klišejsko, ampak tam bi se najbolje počutil. Sprejmem tudi stanovanje s pogledom na park. Aja, saj v takšnem živim (smeh).

Imaš že kakšne ideje za naslednjo knjigo?
Imam nekaj idej, čeprav sem se v zadnjem času osredotočil na kratke zgodbe, predvsem zelo kratke (Flash Fiction op.p.), dolge med sto in tristo besed. Pošiljam jih na razne mednarodne natečaje. Ideje pridejo, ko jih najmanj pričakuješ. Sicer pa sem trenutno osredotočen na prevod 720 utripov srca in pa nadaljevanje Zgodbe o Davidu Locku, ki je že nekaj časa napisano in je trenutno v branju pri uredniku.

Si tudi lastnik založbe Manični poet, katere eno od poslanstev je podpiranje neuveljavljenih avtorjev, ki so jim večje založbe zaprla vrata. S kakšnimi izzivi si se srečal na svoji osemletni založniški poti?
Največji izziv je slovenski trg. Ta je že tako majhen, poleg tega pa kar polovica Slovencev ne bere. Podpiranje neuveljavljenih avtorjev je plemenito poslanstvo, a se je treba zavedati, da je težko graditi ime neznanega avtorja z omejenimi sredstvi. Smo neodvisna založba, ki se ne financira iz državnega denarja. Kar pomeni, da moramo prodati kar nekaj knjig, da lahko izdajamo nove. Zaenkrat nam to v določeni meri uspeva, a trenutno lahko izdamo nekje štiri do pet knjig letno. Dobimo pa vsaj desetkrat več tekstov. Kljub temu želim, da ostanemo neodvisna založba. Tako ni potrebno polagati računov nikomur drugemu, kot samemu sebi in našim bralcem.

Ali misliš, da mora dober pisatelj tudi veliko brati?
Ni nujno, je pa vsekakor koristno. Avtor, ki veliko piše, nima toliko časa za branje in verjetno prebere nekaj knjig na leto. Ali pa nobene. Ne vem. Jaz jih preberem med 20 in 25 na leto. Ne iščem pa v knjigah navdiha ali sloga, ki bi ga kopiral. Branje knjig jemljem kot sprostitev.

Koliko knjig je na tvoji knjižni polici?
Na knjižnih policah okoli 150, po raznih omarah še kakih 50. Bilo bi jih bistveno več, če bi imel več prostora. No, jih imam pa še okoli 100 na bralniku in kakih 200 na računalniku.

Tvoji 3 najljubši žanri …
Znanstvena fantastika, trilerji, kriminalke.

In 3 najljubši avtorji?
Arthur C. Clarke, Sylvain Neuvel in J.D. Barker.

Ali obstaja kakšna knjiga, za katero si želiš, da bi jo napisal ti?
Childhood’s End (Konec otroštva op.p.) Arthurja C. Clarka.

Za konec pa še … Kaj si misliš o Luni?
Mislim, da je čudovito nebesno telo (smeh). Za podrobnosti pa bo treba vzeti v roke 720 utripov srca, čeprav ne bom izdal, če je moje razmišljanje enako razmišljanju glavnega junaka.

Več o Jaki Tomcu si lahko preberete na njegovi spletni strani ali pa obiščite spletno knjigarno Manični poet in podprite neodvisno založbo z nakupom kakšne knjige. Ne bo vam žal, obljubim.